Naša kuhinja je bojno polje, na katerem presenečenjem ni ne konca ne kraja. Boji se odvijajo med različnimi akterji, včasih pa se v njej odvijajo tudi tihi, notranji boji. Kaj boji, krvavo klanje! Večina teh bitk je že vnaprej izgubljena, zmagovalec je znan. A kljub temu se vojna nikakor ne konča, lekcije niso naučene.

Kuhinja med tednom večinoma sameva. Kraljica Mati je že pred leti izgubila voljo do kuhanja, peciva in torte pa sem prenehala peči, saj sem jih na koncu večinoma pojedla kar sama. Prestolonaslednik in moja malenkost sva torej odvisna od redkih izbruhov dobre volje, lokalne picerije in določenih mariborskih restavracij. Med tednom je torej kuhinja predvsem prizorišče notranjih bojev. Ne smem tega sladoleda…, vse kekse sem požrla…, koliko kalorij imajo kokice?…, kaj bom ob desetih zvečer res pojedla sendvič? A kljub temu uspem čez teden vseeno nekako obdržati ravnotežje, da grem zvečer vsaj kolikor toliko mirne vesti v posteljo.

Nato pride vikend in z njim Boljša Polovica. Kuhinja je za njo nebeško kraljestvo. Samo poskušajte se skrivoma priplaziti v kuhinjo in odpreti vrata hladilnika. Razvila je namreč pogojni refleks, povezan s tem zvokom. Priplaziš se v kuhinjo, odpreš vrata, nos potisneš v hladilnik in v popolni tišini, niti dihati ne upaš, gledaš, kje bi našel nekaj majhnega, čisto majhnega za pod zob. Nad seboj zaslišiš dihanje, pogledaš navzgor… gledajo te oči Boljše Polovice in zaslišiš vprašanje: »Kaj bomo jedli?« Ne glede na uro in ne glede na to, v katerem delu stanovanja se je zadrževala pred tem.

Temu fenomenu sta se v zadnjem času pridružila tudi naša dva kosmatinca. Lahko greš na 3-urni sprehod, ju utrudiš z igro, ju nahraniš in trdno zaspita v svojih posteljicah… Odpri hladilnik ali embalažo, le malo zašušti s kakšno vrečico in že bo ob tvojih nogah osem tačk in štiri črne velike oči, ki postrežejo s takim pogledom, da enostavno veš, da bosta umrla od izstradanosti, če dobrot ne boš podelil z njima. Ob vseh teh zalezovalcih je naša kuhinja odločno premajhna.

Kadar je Boljša Polovica prisotna, imam zjutraj ob kavi vedno kekse, takšne, kot jih imam najraje. Temu sledi bogat zajtrk. Zadnji grižljaj se še ne poslovi od tega sveta, ko že vprašuje, kaj bomo jedli za kosilo, morda dela tudi že načrte za večerjo. Po mojem je pred leti napačno razumela mojo pokojno mamo, ki ji je zabičala naj pazi name. Prepričana sem, da ni mislila na to, da me mora kar naprej pitati. In zagotovo ni mislila, da mora vsakemu bogatemu obroku slediti še bolj bogata sladica.

Boljša Polovica v akciji

Že vidim, kako Boljša Polovica nezadovoljno prebira te vrstice, zato hitro priznam, da sem slabotna in se ne upiram preveč. Tu in tam si sicer prisežem, da bom močnejša, da se ne bom več nažirala, da se ne bom vdala. Ko me nato zvečer vpraša, če bom z njo nekaj prigriznila, to možnost prepričljivo zavrnem, a ko na mizo začno leteti lepo aranžirane in dišeče dobrote, roke moji nejevolji navkljub kar same poletijo in začnejo grabiti. Navadila se je že torej, da vedno pripravi prigrizek za dve. Dogajalo se je namreč, da je ostala brez večerje.

Z najstnikom se v kuhinji bijejo bitke druge vrste. Priden otročiček, ki je jedel vse po vrsti, tudi sadje in zelenjavo, je postal nadvse izbirčen moški. Na njegovem meniju se uravnoteženo vrstijo meso, krompir in testenine. Zelenjava in sadje so prepovedani. Zato pa glavno mesto v njegovem prehranjevanju zavzema čokolada. In če je kot otrok zatrjeval, da ima dva želodca, enega za slano in enega za sladko, kar je pomenilo, da nobeno kosilo ne more biti tako obilno, da vase ne bi mogel vreči še nekaj sladkega, je danes ta drugi želodec veliko večji od želodca za slano hrano. Kot mati živim v stalnem stanju samo-obsojanja, saj ne najdem načina, da bi v njega spravila vitamine in minerale. A ker mu nič ne manjka, je očitno ta prehrana ustvarjena za njega.

Pozabiti ne smem dejstva, da imamo med seboj diagnosticirane tri prehrambene motnje – eden je alergičen na sojo, drugi na gluten, tretji niti pod razno ne sme laktoze. Pa ti kombiniraj, če znaš. Dejstvo je, da smo ugotovili, da so brezlaktozni proizvodi znosni, brezglutenski katastrofalni, najti proizvod brez soje pa je znanstvena fantastika. Kako in kaj torej, da nihče ne bo žrtev alergije, je večna bitka.

Naša kuhinja je kriva za to, da lahko obleko kupim le še v nekaj trgovinah. Kljub temu se trudim, da z aktivnostjo uravnavam njene uničevalne namene. Ura na roki šteje korake, kuža sili na dolge sprehode, namesto dvigala uporabljam stopnica, kar v 14. nadstropju ni zanemarljivo. A kljub temu upam, da se bo kuhinja nekoč vdala in bo vojna končana.