Pri moji sestri so si pred leti omislili domačo žival in izbira je padla na mongolskega skakača. Zakaj ravno mongolski skakač, mi ni jasno in mi ni bilo jasno niti takrat, ko sva s Prestolonaslednikom sledila temu vzoru. No, najnovejši član sestrine družine je bil kupljen v Murski Soboti in šele po tem, ko so ga pripeljali domov, so ugotovili, da ima Krempi le tri tačke. Nečaka, takrat še majhna, sta bila, razumljivo, šokirana. Sestra pa je, kot vsaka prava žena in mati takoj zaznala vzgojni moment. Nečakoma je potrpežljivo pojasnila, da nihče ni popoln, da smo vsi različni, da obstajajo tako ljudje kot živali, ki so drugačni, pa jih imamo prav tako radi in so del naših življenj. Nečaka, ki sta seveda najprej želela Krempija zamenjati, sta ga tako sprejela, za njega skrbela in se z njim igrala. Krempi je postal član naše širše družine za tri leta (skakači pač nimajo dolgega življenjskega veka).
Kako zelo pametno je reagirala na to »kritično« družinsko situacijo, je sestra še prehitro spoznala, saj je mlajši nečak v šoli v spisu opisal to zgodbo in jo dokončal z besedami, da so Krempija obdržali, »saj naša mama tudi ne vidi dobro, pa je kljub temu ne bomo zamenjali in jo imamo radi«.
Da nihče ni popoln, bi morala biti prva lekcija, ki nam jo vcepijo starši. Morda bi tako lažje sprejemali ljudi okoli sebe in bi predvsem lažje sprejemali sebe, z vsemi napakami in primanjkljaji vred. Imeti rad samega sebe je lahko življenjskega pomena, isto velja za ljubezen do bližnjega. Le na ta način lahko živimo v miru s seboj in s svetom okoli sebe.
Tudi pri nas doma smo pomanjkljivi, na nekaterih mestih pa nas je odločno preveč. Kljub temu menim, da ne bomo nikogar zamenjali in bo družinska ljubezen cvetela še naprej. Boljša Polovica recimo slabo sliši, česar ne bi priznala, pa če bi šlo za življenje. Zaradi tega so pogovori pri nas nadvse zanimivi: švedska princesa postane šumska (gozdna) princesa, vrečica s kozmetiko postane kremšnita, ali pa recimo ljubezenske izjave prvič zašepetam, drugič jih glasneje izrečem, tretjič pa že nestrpno kričim ob zavijanju z očmi. Hudič pa taka romantika, če moraš »ljubim te« kričati! Seveda Boljša Polovica ne bi nosila slušnega aparata, ker bi to pokvarilo njeno lepoto. Zanemarimo dejstvo, da je za aparat plačala 800 EUR, kar se mi zdi nekoliko drago za kos plastike, ki leži v lični škatlici na omari.
Prestolonaslednik, kot vsi najstniki, nima nobene pomanjkljivosti. Tudi če bi jih imel, si o njih ne bi upala pisati. V času pubertete je pač vzdrževanje vsaj navideznega ravnotežja že tako ali tako umetnost. O njem zatorej vse najlepše. A Kraljica Mati, torej jaz, to je zgodba zase.
Najprej omenjam dejstvo, da sem se od Boljše Polovice očitno nalezla slabega sluha in sem bila sveto prepričana, da me otrok po telefonu obvešča, da si je poškodoval nogo, ker je stopil na »kost iz pekla«, čeprav je dejansko stopil na kos stekla. Tudi vidim slabo. Če sem prej očala potrebovala predvsem za branje, opažam, da je brez očal zadnje čase zame nevarno že spuščanje v morje, saj sem v nevarnosti, da bom pohodila vse ježe, se spotaknila ob vse skale, celo kakšnega turista bi bila sposobna pohoditi.

Ni težko tudi opaziti, da ne znam prati perila, saj se mi kar naprej krči in v omari iz leta v leto težje najdem oblačila, ki bi mi bila prav. Imam pač rada kuhinjo Boljše Polovice, ki je menda pri vseh svetnikih prisegla, da nikoli v življenju ne bom več lačna. Da ne omenjam pozabljivosti, ki postaja vse večja nadloga. Saj poznate tisto, ko se odločno napotiš skozi vrata v sosednjo sobo, s točno določeno nalogo in že do vrat pozabiš, kaj za vraga si nameraval narediti? No, to. In še bi lahko naštevala.
Morda pri nas res nismo popolni, smo pa nadvse tolerantni, saj se sprejamamo takšne, kot smo. Sestri je zagotovljen obstoj v družini, saj ima številne odlike, Boljša Polovica je na varnem in ljubljena, Prestolonaslednik je obkrožen z ljubeznijo in tudi meni ni hudega. Mi pač cenimo tisto, kar prostemu očesu ni vidno. In zato ko slišim izjavo v stilu: »Kako je lahko z njo, glej kako je debela/grda!?«, ali »Poglej kakšen je!? Niti mrtev/mrtva ne bih hodil/a okoli takšen/na« … točno vem, zakaj. Ker imajo nekateri le lepo embalažo, drugi nosijo v sebi zaklade, le redkim je dano, da imajo oboje v idealnem ravnotežju.
Zato se drugič, ko boste občutili potrebo, da ocenjujete druge, ugriznite v jezik. Sprejemanje drugih vam bo zagotovilo, da boste tudi sami sprejeti.