No, pa sem ponovno tukaj. Zadnji meseci niso bili naklonjeni prostemu času, bistrim mislim in koncentraciji. Enostavno se je dogajalo, vsak trenutek vsakega dne. Večinoma sem se ukvarjala z zadevami, ki bi se jim z lahkoto odpovedala. Prestolonaslednik je enostavno eksplodiral v najstniško-hormonski prenasičenosti, hkrati pa ga je pokosila ljubezen. Eksplodiral je on, pogovore pri psihologinji sem potrebovala jaz. Da sem preživela, se sprostila in se na koncu tudi nasmejala. Predvsem sama sebi. In da sem ponovno razčistila, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. V pomembnih zadevah je Prestolonaslednik odlično “uspel”, živ je, zdrav je in razvil se je v fejst dedca. Drugo smo preživeli.

Vrnila se je očetova bolezen, pokazala zobe in ga vzela. Kar nekaj mesecev smo spremljali agonijo izginjanja, sprejemanja in slovesa. Po tem, ko je mamo smrt odnesla pred devetimi leti, mi je to slovo padlo še težje. Ker ni enostavno sprejeti dejstva, da nisi več otrok, da ni več starša, kateremu bi se lahko potožil, ko se v življenju dogajajo manj prijetne stvari.

V službi so se stvari v zadnjih letih že tako nasičile in zaostrile, da je celo meni, ki sem svojo službo vedno oboževala, prisedlo. In tega, verjemite, ni enostavno doseči. A jim je uspelo – politiki in politikom, birokraciji, uradnikom in kratkovidnosti, zasebnim interesom in zahrbtnosti. A še vedno se najdejo ljudje in naloge, zaradi katerih je bilo vredno vztrajati in bom vztrajala še naprej, čeprav sem že skoraj vrgla puško v koruzo.  Najdejo pa se tudi ljudje, ki v največji stiski niso sposobni ostati ljudje in vidijo le sebe ter svoje težave. Drugi enostavno niso pomembni. In potem se odrasli ljudje obnašajo kot da so varovanci v vrtcu in so za svoj del peskovnika pripravljeni drugemu zariti lopatko v hrbet.

Ob vsem tem me je začelo živcirati vse. Ko je gorela Notre Dame, so se spletni dušebrižniki spravili na vse, ki so obžalovali to uničenje kulturne dediščine. Ker pač danes ne smeš sočustvovati z nobeno katastrofo, saj se bo zagotovo našel kdo, ki ti bo nabijal na nos, zakaj ne sočustvuješ z neko drugo katastrofo. Če boš pomagal enemu, se bodo našli pacienti, ki ti bodo očitali, zakaj pomagaš temu, onemu pa ne, zakaj ti je “tvoj” pomembnejši od “njihovega” ali obratno. Vsi so že strokovnjaki za vse, osebno mnenje pa je stvar debate vsakega pacienta tega sveta. Pa naj ima diagnozo ali ne.

Lahko bi še naštevala, kaj vse je mi je še načelo živce, a naj bo dovolj. S tem se bo ukvarjala moja psihologinja. Ni čudno, torej, da mi je pred dnevi v pisarni počil film in sem se neusmiljeno razjokala. In ker je očitno trenutno konstalacija planetov takšna, da mi življenje vsake toliko pokaže, da me lahko še dodatno izzove, sem v tistem trenutku prejela klic, da me v hiši čakajo novinarji, ki bodo posneli intervju z menoj. Ker nisem ena tistih, ki bi znali elegantno jokati in ne ena tistih, ki tudi po joku izgledajo nedotaknjeno lepo, sem imela le eno izbiro – namakanje obraza v hladni vodi in hlajenje pred odprtim oknom na stranišču. Tisti, ki me bodo videli v tem dokumentarcu, bodo lahko pomislili le, da me je usoda generala Maistra in borcev za severno mejo tako dotolkla, da še sto let po tem pretakam solze. To, ali pa, da v službi rada pogledam v kozarec, o čemer bi lahko pričale rdeče oči in rdeče lise okoli njih.

Pred nekaj dnevi je ena od prijateljic na Facebooku delila članek Slovenskih novic “Bralec zagrizel v vanilijevo blazinico, potem pa šok” (spoiler alert: ob vaniliji je v blazinici našel tudi čokolado, zaradi česar je bil ogorčen). Hej, življenje, dovolj je bilo sranja! Daj mi vanilijevo blazinico, naj bo v njej samo čokolada, tudi lešniki so lahko, samo ne jebi me več!

Vir: Slovenske novice