Letošnje leto je leto potovanj. Nekaj privatnih, veliko več službenih. Seveda so čisto vsa povezana z letali in vsi vemo, kakšni občutki me dajejo, ko se vzpenjam v letalo. A ker drugače pač ne gre, sem se prepustila dogajanju. Tudi takrat, ko sem zahvaljujoč Adrii na Japonsko potovala 36, namesto prvotno načrtovanih 18 ur. Ko sem tokrat vstala ob štirih zjutraj in se napotila proti Dunaju, sem vedela, da bo tokrat letalo vzletelo, nisem pa vedela, da bo veliko bolj buren preostanek potovanja.

Že samo dejstvo, da na Ciper potuješ za dva dni, pri čemer imaš oba dneva konferenco od jutra do teme, ni navdušujoče. Ker pač… na Cipru še nisem bila, za zgodovinarja ali arheologa je to raj na zemlji, pa tudi na splošno je lepo videti deželo, če si se zaradi nje že moral zapreti v jekleno ptico in prečkati pol Evrope.  Še manj navdušujoče je bilo dejstvo, da smo se zadnjo uro leta tresli kot šiba na vodi, pri čemer se pilotu ni zdelo vredno niti prižgati opozorila, naj se privežemo, kljub temu, da je bilo dovolj živahno, da se je celo stevardesa v repu letala konkretno prevrnila in je zaropotalo, da bi zbudilo tudi mrtve. Ne maram letal, še manj maram letala, ki se tresejo. Kot vedno, ko se spustim na trdno mater zemljico, sem tudi tokrat v mislih poljubila tla in se zahvalila vsem svetnikom.

Potovanja te naučijo, da se sprostiš in prepustiš vsemu, kar te pričakuje. Tuje kulture, tuje navade, tuji ljudje, pa tudi sam si tujec, zato moraš biti odprt za čisto vse. A tudi to VSE ima svoje meje, sploh če si na službeni poti in si želiš, da bi potovanje potekalo tako, kot mora. A ni mi bilo dano, ne tokrat.

Doma bi moji družinski člani samo skomignili z rameni in zavili z očmi, a dejstvo, da sem si od vseh hotelov, ki so jih ponudili organizatorji, le jaz izbrala tega, v katerem sem pristala, bi mi moralo nekaj povedati. A pustimo to, špartansko urejena soba, v kateri pa je vse, od zidov do vrat omare in vzglavja postelje oblečeno v vijolični žamet (ki je videl veliko boljše čase), še ni najhujše, kar se človeku lahko zgodi. Tudi dejstvo, da nikoli ni tople vode, čeprav me na recepciji prepričujejo, da temu ne more biti tako, ni tako hudo. Sem pač po tuširanju toliko bolj sveža. Najhuje je to, da organizatorji zaradi tega, ker sem v tem hotelu le jaz, vztrajno pozabljajo name.

Najprej sem ugotovila, da so v hotel pozabili javiti, da prihajam in predvsem, da moje stroške krije Republika Ciper, kakor je pisalo v povabilnem pismu. Nisem prepričana, a mislim, da zadeva še danes ni rešena in prav zanima me, kaj bo jutri zjutraj, ko se bom poskušala pretihotapiti iz hotela in pobegniti proti domu. Že sama dobrodošlica je bila adrenalinska. Morda pa se prihodnjič javim iz ciprskega zapora.

Po krajšem počitku sem pred hotelom skoraj eno uro čakala, da so se spomnili priti pome, saj smo šli na sprejem k predsedniku republike. To napako so poskušali popraviti tako, da so mi za zjutraj napovedali prihod taksija, ker se avtobusu “ne splača hoditi samo pome”. Vstala sem ob šestih, se pripravila, pozajtrkovala in ob določenem času stala pred hotelom. Potem pa sem le zahvaljujoč dvema telefonskima klicema in enournem stanju pred hotelom končno dočakala taksi. In, glej ga vraga. Nič ni vedel o tem, da stroške taksija krijejo organizatorji, še plačati sem ga morala. Ker so pozabili povedati, seveda.

Ker so ugotovili, da taksi ni najboljša rešitev, so mi za popoldan ponovno napovedali vožnjo z avtobusom. Vse je organizirano, so mi pogumno zatrdili, vse je tako, kot mora biti. In, seveda, ni bilo. Pet voznikov, pet avtobusov, nihče ni vedel nič o tem, da je potrebno nekoga odpeljati v moj hotel. Skoraj me je kap. No, za odhod na sprejem v muzej pa so se očitno že dovolj navadili in se spomnili priti pome. V načelu bom od njihove organizacije prevoza odvisna le še trikrat. Molim, da bom jutri zvečer na letališču in ne kje sredi Cipra.

Ko sem že pomislila, da je najhujši dan za menoj in da se mi v hotelski sobi ne more pripetiti čisto nič več, sem splezala v bano, se osvežila z zdravilnim ledenim tušem, zgrabila brisačo, očitno v navdušenju preveč zakrilila in naenkrat sredi kopalnice, gola kot ob rojstvu, stala z kopalniško zaveso z drogom vred v naročju. Mahajoč sem skoraj zlomila ogledalo, se spodrsnila na gladkih tleh, a uspela, brez zlomljenih kosti in inventarja, popraviti nastalo škodo, si oprala zobe, se zavlekla v pižamo in v posteljo.

Upam samo, da bom danes dobro in mirno spala. Sinoči sem namreč kar naprej gledala na uro, saj sem imela ves čas občutek, da bom prespala konferenco. Morda pa bi morala, veliko manj stresno bi bilo.