8. dan izolacije
Jutro smo začeli z dolgim pasjim sprehodom ob Dravi, izven mesta, proti Ptuju smo krenili. Sicer nismo prišli niti na pol poti, saj so se vrnile moje težave s kolenom, sta se pa kosmatinca dobro nahodila in zadovoljivo utrudila. Iz grmovja smo poskušali rešiti bosansko pasjo begunko. Ni se dala uloviti, smo pa vsaj lastnico, ki jo išče že osem dni, poslali v pravo smer. Upam, da bo črna pasja lepotica kmalu pri svoji družini.
Da ne bi bilo miru, sem morala takoj po vrnitvi domov “polizati” kopalnico in ponovno vse talne površine. Sledilo je nekaj ur velikega niča. Še živeti se mi ni dalo. Edino volje za prehranjevanjem mi ne uspe vzeti čisto nič. Počasi postajam kot BP, ki oživi ob samem zvoku odpiranja vrat hladilnika. Boljši Polovici sem predlagala, da na kuhinjo po šesti uri zvečer dava rešetke. Ne jemlje me resno.
Obupana sem nad dejstvom, da me ne zanima niti televizija, niti internet, še knjiga, ki se je začela obetavno, se vleče kot jara kača. Kdo je ubil eno od junakinj, bi lahko povedali na pol manj straneh, brez poglobljenih psiholoških profilov. Zato sem se zatekla k pregledovanju člankov pred objavo.
Prestolonaslednik, ki me je povlekel v brezplodno razpravo med starejšo in mlajšo generacijo, je ocenil, da je bilo njegovo otroštvo nesrečno. Hitro sem mu pojasnila, da je bil to od samega začetka moj načrt, saj lahko po zanič otroštvu življenje krene samo še navzgor. In jaz mu to od srca privoščim.
Nikjer se več ne morem gibati popolnoma prosto. Vlada mi je vzela zunanji svet, BP mi je vzela kuhinjo in shrambo, psa sta strateško okupirala kavč. Morda je moja samo še spalnica, pa še ta le v času popoldanskega dremeža. Morda se mi prav zaradi ljubega miru, ki ga imamo tam, pridružita tudi kosmatinca. Nato pa v miru in tišini, z zaprtimi očmi razmišljamo o tem, kaj smo zakrivili, da lahko ljubi mir najdemo le še na teh nekaj kvadratih…
Jutri je nedelja, dan za počitek. Ne vem, koliko še lahko počivam.

9. dan izolacije
Zjutraj me je zbudil pasji lajež, BP pa je tresla posteljo. Močno jo je tresla. V trenutku, ko sem hotela zasikati na njo, kaj za vraga ji je, so se možgani vključili in oči odprle. In imela sem kaj videti, v 14. nadstropju nas je konkretno treslo, slišalo pa se je škripanje kot da okoli nas vse razpada. Tudi Prestolonaslednik se je zbudil, mislil je, da ga jaz divje zbujam, a mu je škripanje in bobnenje ter pomanjkanje Kraljice Matere v sobi dalo vedeti, da jaz s tem nimam čisto nič.
BP ni točno vedela, kakšen je protokol po potresu, zato je preverjala, če greva s Petrom nazaj spat, ker potem bi šla tudi ona. No, jaz sem se raje odločila za kavo, kmalu zatem pa še za obisk muzeja, da vidim, če je naša lepa vila cela.
Cel dan smo gledali hrvaška poročila, prisežem, da sem vsaj 100x videla iste posnetke, a BP še vedno ni bilo zadosti. Pri sosedih sva preverili, če je naše zagrebško gnezdo celo (na srečo je), sledilo pa je nešteto klicev, da vidimo, če so vsi dobro.
Presenečena sem, kako mirno sem sprejela dejstvo, da proti silam narave enostavno ne moreš nič. Korona, potres, whatever!
Ko me je opoldan zgrabil spanec, sem mirno sprejela tudi to dejstvo. Proti naravi se ne gre boriti, telo zahteva svoje.
Skoraj nerodno mi je, ker ne morem poročati o čem bolj vznemirljivem (potres je izzvzet), a po tednu izolacije smo padli v rutino. Še najbolj zanimivo življenje vodi BP, ki se vsak dan zaposli v kuhinji. Ker je bila včeraj razočarana nad dejstvom, da nisem pohvalila dobrega kosila, sem ji obljubila, da bom danes omenila, da res dobro kuha. Tako, obljuba je izpolnjena! Upam, da bo zadovoljna.
Kar se tiče kuhanja, me je danes obvestila, da čisto zares odstopa od upanja, da bom jaz kdaj kuhala, saj “niti testa za pizzo ne znam pravilno raztegniti”. To je menda dno dna, predvidevam.
Prestolonaslednik je presenetljivo miren. V hiši so izginili vsi medenjaki in vse čokolade. Zanima me, če je oboje povezano.
Zaenkrat sva dobro, še vedno sem deležna nežnosti in lepih pogledov. Kako dolgo še?

10. dan izolacije
Ura je 21.33. Razmišljam, kako naj premostim čas do 22.00, ko se mi zdi primerno, da odidem v posteljo. Pravkar sem v sebe nabasala štiri palačinke. Osebno krivim BP, ki je zahtevala, da jih spečem. Da, prav ste prebrali. Peka palačink je edina kuhinjska umetnosti, ki mi jo priznavajo. Čeprav sem bila tudi tokrat deležna kritike. BP je rekla, da kakor ne znam raztegniti testa za pizzo, da bi je bilo več, tako tudi ne znam pravilno distribuirati zmese za palačinke, da bi jih bilo dovolj. Kritika mi ne pride več do živega, v desetih dneh sem razvila obrambni mehanizem.
Utrujena sem, ker sem budna od petih. BP je delala do štirih, nato se je privlekla v posteljo. Trdi, da sem smrčala, zato me je pikala s prstom, dregala v komolec in v mene dvakrat zabrisala vzglavnik. Temu se je pridružil zvok telefona, saj so zagrebške prijateljice javljale, da se Zagreb ponovno trese. Mojega spanja je bilo konec. BP se je brez sramu raztegnila po postelji in zasmrčala. Jaz je nisem dregala, ker sem prijazna.
Blokovska čistilka se v teh kriznih časih dokazuje. Razkužuje tla, stene, dvigala, celo pošta v nabiralniku diši po razkužilu. Danes je prala naše nadstropje, od dvigala do stanovanja mi je Domestos požrl podplate na čevljih, toliko ga je bilo. Psa sta komaj dihala.
BP je priznala, da se je v teh težkih časih zatekla k švalerki. Zahtevala sem odgovor, kje jo je spoznala in kje se dobivata. Trdila je, da v dnevni sobi, ko jaz dremam v spalnici. Od sedaj več ne dremam brez nje.
Javljam, da je Prestolonaslednik še dobro. Izmišljujem si naloge, da ga zaposlujem. Bolje to, kot da še naprej brusi nož.
Ugotavljam, da ne znam reči ne. Sprejmem vsako idejo, jo realiziram, potem pa delam do pozno v noč, da naredim vse, kar sem si zadala.
Po tem, ko smo pojedli bogato kosilo in sem se nabasala s palačinkami, sem končala članek za lokalno stacionirani časopis. Članek govori o skromnosti v prehrani v kriznih časih. Polnega trebuha sem besedilo pisala s slabo vestjo. Morda se me bo, ko bom članek objavljen, moj lastni nasvet o zmernosti prijel. Ker, če je objavljeno v Večeru, potem že drži.
Naj povem še, da sem pod stalnim nadzorom. Psa me držita na očesu, saj vsako mojo prosto sekundo izkoriščata za čohanje. BP me drži na očesu iz drugih razlogov. Ko sem si za zajtrk delala sendvič, je pristopila, dvignila desno obrv in grozeče siknila: “Toliko šnit mesa iz kible?” Višek sem vrnila v škatlo in se skromnim sendvičem umaknila na varno.

11. dan izolacije
Vstajam ob nečloveških urah. BP vsak večer navije uro, ker “ima izredno dosti dela”, vstanem samo jaz, ona pa lepo spi dalje. Je pa res, da tako z Donom v miru spijeva kavo in premlevava dogodke prejšnjega dne.
Zjutraj je snežilo in upala sem, da bo do poldneva meter snega. Upanje se, seveda, ni izpolnilo. Don je užival v lovljenju snežink. Še vedno optimistično čakam bele planjave.
Vrhunec današnjega dne je bilo naročilo nove miške, saj mi stara noče več delovati. To veliko pove o kvaliteti dneva, ne? Ugotavljam, da na strani spletne trgovine opise produktov piše nekdo z mojimi “kvalifikacijami”. V potrdilu plačila piše, da sem naročila “RDEČO TIHO MIŠKO”. Ko se bosta BP in Prestolonaslednik naslednjič norčevala iz mojega tehničnega znanja, jima bom pokazala ta dokument. Naročilo belega in malega računalnika se mi še vedno zdi dobra ideja, pa naj se še tako delata norca.
Z BP sva se skregali, ker je na sveže pecivo hotela dodati čokoladni preliv. Jaz sem bila proti. Po mojem mnenju je ta čokoladni preliv meja, preko katere ne smeva stopiti. Kompromis je bil dosežen, polovica peciva je brez preliva, druga z. Na srečo je iz bele čokolade, zato me niti mika ne. Ponosna sem nase, ker sem se odpovedala tem nekaj kalorijam. Sem pa zato zmazala dva velika kosa. Nikoli si ne bi mislila, da bo prav preliv na pecivu razlog za hudo kri.
Na FB redno srečujem zapis, da še nisi za psihiatra, če se pogovarjaš z živalmi, si pa zrel za njega, če ti živali odgovarjajo. V kakšnem stanju si, če s psom plešeš? Moram preveriti v strokovnih knjigah.
Prestolonaslednik ima te dni najbolj razvito družabno življenje. Ko naj bi montiral nov filmček za muzej, so se pojavile težave s serverjem. Težav z igranjem igric seveda ni. Iz sobe se razlegajo zvoki ranjene živali in/ali zvoki mačke, ki se goni. Niti pogledati ne upam, kaj se dogaja. Tako je vsak dan. Zvečer glasovi potihnejo. Vidimo ga samo, ko je lačen in ko skupaj debatirava o Cankarju in književnosti nasploh. Pripravljena sem na maturo, če kdo potrebuje namestnika za pisanje eseja.
Na sploh vsem, ki se razburjajo nad našo vlado, priporočam, da vzamejo predpisano čtivo za maturo. Spoznajte našo dolino Šentflorjansko in razmislite, ali je naše koleno ustvarjeno tako, da se ne upogne rado, ali pa je iz gume in zato nadvse mehko in upogljivo.

12. dan izolacije
Začel se je prezgodaj, šele legla sem po 00.00, ko je BP priplesala v sobo in… Pela in plesala je, da je bilo težko gledati, še težje poslušati. Psa sta v stresu.
No, saj ste videli včerajšnje posnetke norosti, ki se je očitno skozi stranska vrata privlekla v naše stanovanje (preveriti moram, ali je BP norosti pri vhodu razkužila tace, kot Donu in Sanchu vsak dan 3x?). Da se ta norost širi, sem ugotovila danes, ko sem s hodnika slišala Prestolonaslednika, ki je svojim prijateljem omenjal Krst pri Savici. Kateri 20-letnik prostovoljno omenja to epohalno delo slovenske poetike? Razmislite o tem. Mislim, da bom jutri poiskala nož in ga skrila. Morda skrijem vse ostre predmete v stanovanju. Je vilica lahko nevarna?
Prestolonaslednikovo šolanje na domu poteka takole (citiram elektronsko pošto učiteljice): “Učite se, matura se približuje!” Hvala, da si povedala. Slišim, da med deco ni velikega in splošno razširjenega elana za učenje doma. Vidim tudi, da prijatelji, starši manjših/mlajših otrok vidno zapadajo v depresijo ali divji bes. Odvisno od posameznika. Zdaj imamo, kar smo si vzgojili.
Jaz sem v dobrem stanju. Tako dobrem celo, da me je začelo to skrbeti. Kdo se počuti dobro, če je cele dneve obsojen na svojih nekaj kvadratov in ves dan dela, da čas hitreje mine? Ali se je v meni dokončno osvobodila 100% introvertirana oseba in ali bom po ukinitvi tega stanja v težavah, ko bom morala med ljudi? Je smiselno poklicati katero tistih vročih linij s psihološko podporo? Mislim, za ziher?!
Morda pogrešam le naš vrt v Zagrebu. A med rednim pretresanjem mojih starih kosti in mirnimi nočmi v Mariboru morda le raje izberem mirne noči. Na vrtu bi sedaj le težko kaj delala.
BP kuha golaž za tri dni. Naslednje dneve bo prehrana precej enolična, a je izjavila, da je v času letnih poročil kuhanje precenjeno. Iskreno, raje tri dni otepam golaž, kot da moram kuhati. Ne obsojajte me, kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen…
BP je strašno zaposlena, a vseeno ima čas, da mi med pisanjem mojih zapiskov, ki me osvobajajo in me držijo normalno, narekuje, kaj naj napišem o njej. Pravkar je izjavila, naj napišem, da se v prvi vrsti bori za ohranitev hrvaškega podjetništva. Ne vem, očitno dajem vtis, da pišem njeno biografijo. Od sedaj naprej se bom med pisanjem zatekla na wc. Samo preprečiti moram, da mi psa sledita.
Danes sem med jutranjim pasjim sprehodom trikrat zakašljala. Je čas za paniko?

13. dan izolacije
Šele legla sem, ura je odbila polnoč in že je privršala za menoj, saj je pravkar prebrala moj dnevni zapis. Ni bila zadovoljna, po njenem mnenju njenih prizadevanj za rešitev hrvaškega gospodarstva ne jemljem dovolj resno. Zaupala mi je, da pod svojo običajno obleko nosi spandex komplet, nekaj takega kot Superman, a da ima na prsih narobe obrnjen trikotnik, v njem pa črko R, kot Super Računovodja. Še zdaj se hihitam, ko si zamislim BP v takšni opravi, a ne povejte ji tega.
Ko smo že pri obleki, to delo na domu je pravo odkritje. Nič lepšega, kot če muzej vodiš v pižami. Zato redno izbiram talepše pižame in skrbim, da so barve in vzorci usklajeni. Ko smo pred dnevi snemali izjavo podpore našim zagrebškim kolegom, sem nobl bluzico navlekla na spodnji del pižame. Zdi se mi, da BP nad mojim stajlingom ni navdušena, ona se namreč vsako jutro zelo potrudi in nase navleče trenirko in majico. Res strašna razlika.
Vodim si dnevnik stvari, ki jih še moram opraviti. Vsak dan pozabim, da imam ta dnevnik, zato stvari pozabljam. A nič hudega, če je nujno, me opomnijo.
Morda veste, da sem pred kakim letom pridobila licenco za maserja in refleksoterapevta. Kdo med vami se lahko pohvali, da ima kljub ukrepom Vlade RS še vedno redno dostop do masaže? No, BP jo ima vedno na voljo, edini pogoj je, da postavi mizo za masažo, ker mi je ta del res tečen in odveč. Štiri dni je omenjala masažo, štiri dni sem ji postavljala isti pogoj, štiri dni ni naredila nič. No, danes je izbruhnila žolčna razprava na temo, kako grozna sem, ker je ne zmasiram. Po razpravi je užaljeno privlekla in postavila mizo, nato pa se v znak protesta vrgla na njo in v tihi jezi čakala. No, res. Človek bi pomislil, da mora ona masirati mene in ne obratno. A vedno ji uspe, da se počutim krivo, ubogo zmasirano revše. Zdi se mi, da sem emocionalno zmanipulirana, dokazov nimam.
Med masažo je v shrambo vstopil Prestolonaslednik, ki je našel čokolado in mi ob izhodu pomežiknil, češ, tiho bodi. Ali mislite, da super uho Super Računovodkinje ni slišalo tega manevra (in to ženska, ki je drugače gluha kot kamen)? Sredi masaže je izvedla podrobno zasliševanje, vredno gestapa, dokler se ni dokopala do resnice. Po masaži je kar odlebdela do njegove sobe, da se je prepričala, kaj ji je bilo odtujeno.
Prestolonaslednik je danes nasmejan. Ponavadi bi me to veselilo, danes me skrbi, kaj pripravlja za mojim hrbtom. Se pa zgledno drži izolacije in še ni pobegnil k svoji ljubezni ali predlagal kakšnega korona partyja. Kako dolgo bo še vzdržal?
Kocke kvasa so končale v zmrzovalniku in čakajo boljše čase. Ker BP še vedno računa,da bo znanje peke kruha prejela po svetem duhu, že en teden nisem videla svežega kruha. Sedaj k tisti eni šniti mesa iz kible, ki mi ga v dnevni odmeri jedil dovoli BP, jem suhi toast ali neke sladke maslene štručke.
Danes je zmanjkalo keksov k jutranji kavi. To je pač moj jutranji ritual. BP me je potolažila, da še ima zaloge – V AVTU. Ko je šla po njih, mi je poslala fotografijo – 6 škatel keksov, 5 vrečk čipsa in vrečo polnjenih rogličev. Ob tem še skrite zaloge WC papirja. Izbrala sem lahko le ene kekse. Majkemi, v primeru najbolj črnega scenarija bi državne zaloge hrane prepustila samo njej. Niti zrno riža ji ne bi ubežalo.
Danes sem zakašljala šestkrat. BP mi je zagrozila z rigoroznimi ukrepi.

14. dan izolacije
Zbudilo me je cviljenje. 04.30. Kar poletela sem v zrak, pričakovala sem vse – od potresa do izbruha vulkana – dobila sem sranje. Dobesedno. Don je prav to zgodnjo uro izbral za praznjenje črevesja. Seveda ima znova prebavne težave, gospod kakšne neprimerne hrane niti pogledati ne sme, za njegove zdrave, veterinarsko odobrene prigrizke dajem že skoraj vso plačo, a on serje ob 04.30. Bog ne daj, da se pri nas uvede policijska ura, ker ne vem, kako bom psu pojasnila, da je po dveh letih vzgoje opravljanje potrebe v dnevni sobi naenkrat zaželjeno obnašanje. Hm, se da psa naučiti, da uporablja wc školjko?
Zjutraj sem se počutila kot da me je povozil avto, pa še dvakrat sem zakašljala in BP je takoj uvedla izredne razmere. V usta mi je naenkrat tiščala neko sveže pripravljeno rumeno sluzasto zadevo, super vitamine, imuno-nekaj, dva aspirina C, čaj z limono, pa seveda kavo. Če me ne ubije koronavirus, ima da me požere rana na želodcu. Prepovedano mi je bilo gibanje po spalnici in kuhinji, odrejen mi je bil trosed ter zagroženo, da od danes spim v dnevni sobi. Ker pri nas bolniki dobijo tisto bolj trdo “posteljo”, da neprespane in zažuljane noči iz njih izženejo vraga. Ob desetih sem se odkradla do računalnika in se pridružila sodelavcem na “zumsestanku”. Ker je vedela, da jo opazuje še pet parov oči, se me ni upala za lase odvleči do kavča. Sem pa bila kasneje nadvse strogo obravnavana.
Izkazalo se je, da sem bila samo neprespana, saj je popoldanski dremež čudežno odnesel mojo bolezen. Malo prej se je že prikradla in mi šepetala, da lahko spim v spalnici. Pa ne bom, iz inata! Naj se žere in sekira!
BP že tri dni na spletu zbira najboljši recept za kruh. Tisti kruh, ki ga pečeva že cel teden. Kocke kvasa je zamrznila, kupila je suhi kvas, ker z njim baje zna delati. Ko bo ta kruh pečen, ga zagotovo ovekovečim v kamnu. Se mi zdi, da bi lahko bil to nek začetek Korona vive (po Forma vivi).
Javljam, da je Prestolonaslednik točno takšen, kot sem ga vzgojila. Je pa res, da je prekinil igranje igrice in mene ter oba dlakavca odpeljal na dolg sprehod. Bili smo mu hvaležni. Javljam pa, da se izogibajte Betnavskega gozda. Zdi se mi, da se cel Maribor sprehaja prav tam.
Veselila sem se vikenda. Čeprav ob enajstih zvečer še vedno delava za računalnikom, se je konec tedna obetavno začel. BP ja namreč kupila bele kajzerce in naredila bogate sendviče. Ni štela rezin mesa iz kible, pa še papriko je narezala. Kako malo je potrebno, da je človek srečen! Morda pa jo vseeno počastim z vrnitvijo v spalnico…