1. dan izolacije. Odkrila sem, da Boljša Polovica misli, da sem navdušena nad tem, da mi naglas bere vse zabavne objave na Facebooku. S kom sem se poročila? Kdo je ta oseba, ki ves dan ne neha govoriti?
Koliko še? 😳😳😳
Vsaj mizo v jedilnici sva brez pretepa spremenili v dve pisarni. Ampak šele, ko sva jo raztegnili. Zdaj ne moreva na balkon, a to je manj pomembno.

2. dan izolacije. Boljša Polovica, katere življenje je sestavljeno iz dela za računalnikom in tu in tam kakšnega potovanja, po dooooolgi izolaciji “čuti, da nima zraka! Zmešalo se ji bo!” Enostavno je kot ptica, ki so ji spodrezali krila, samo tega do sedaj sploh ni vedela.
Ob tem jo ob vsaki rezini salame zaskrbi, kaj če naju bo po mesecih izolacije ravno TA REZINA rešila pred gotovo izstradanostjo. Zato strogo nadzira moje in Prestolonaslednikovo gibanje po kuhinji in shrambi.
Prestolonaslednik, mislim vsaj, ni čisto prepričan, kaj se dogaja. Ne vem, komu se zdi bolj noro, da postavljam pravila – meni ali 20-letniku.
Jaz sem dobro.

3. dan izolacije. Tudi Prestolonaslednik je dojel resnost situacije. Ne zato, ker bi se na skejtanju lahko okužil, ampak ker so zdravstveni delavci pozvali, naj se adrenalinoljubci umirijo, saj imajo že tako polne roke dela. No, vseeno dokazuje, da je pri zdravi pameti. Po dolgem in počez sva prerešetala Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Od pohujšanja pri nas niti P.
Boljša Polovica prebira vse Facebook strani na temo koronavirusa, ki obstajajo. Polna je “informacij” in “dobrih” nasvetov. O načinu zračenja prostorov do temperature vode, ki jo moramo piti. Vsakih pet minut pove, da bi morala ostati v Zagrebu. Ker je dojela, da jo bom ob naslednji omembi Zagreba vsaj grdo pogledala, če ne še kaj hujšega, se zdaj dela, da se o prednostih bivanja v Zagrebu pogovarja s Sanchom in Donom. Predlagala je nakup novega hladilnika in dodatnih zalog hrane. Prebrala je namreč, da je bil v Italiji stampedo v eni trgovini, kar je, kot sem ji pojasnila, malo verjetno, glede na to, da tam stampedo res ne pride v poštev. Danes se ni pritoževala nad pomanjkanjem zraka.
Najbolj pod stresom je očitno dlakavec Don. Počil mu je čir, zato sva se med prvimi pred osmo zjutraj “gnetla” pred veterinarsko kliniko. Gledali smo se od daleč, tudi psi niso kazali zanimanja za druge riti. Kot da vedo, pametnice naše. Dve injekciji in sestra, ki mi je prodala teorijo zarote, saj je v “Italiji pristalo 20.000 ameriških vojakov in sam bog ve, kaj se pripravlja!” Za to sem plačala 60 EUR.
Jaz sem dobro. Opravljala sem delo za muzej in za Skupnost muzejev, obdelovala Cankarja in hrepenela po miru. Upam, da jaz ne bom dobila čira!

4. dan izolacije
Živi smo, nihče ne kašlja. WC papirja imamo dovolj, danes je BP v borbi za zadnji paket “pokosila” polovico DM-a. Ven je šla z masko in rokavicami, žal mi je le, da nimam fotografije. Poskušala sem ji pojasniti, da pomanjkanje WC papirja ni tako drastično, kot se ji zdi, a moja pojasnila niso padla na plodna tla.
Zjutraj sem ji podtaknila Persen forte, oziroma angleško različico Kalms, ki sem si jo kupila, ker sem mislila, da bom lažje preživela let z letalom. Meni takrat ni pomagalo, njej danes očitno je. Pa saj jo razumem, iz prve vrste gleda katastrofalne posledice virusa na gospodarstvo.
Državi se splača, da delam od doma. Že drugače veliko delam, doma pa delam neprestano. Ob 22.30 zapiram zadnje datoteke, ki sem jih pripravljala za službo. Videti je, da je tudi mojim sodelavcem enako. Sedaj vidim, koliko časa nam dnevno vzamejo drugi opravki, ki pač sedaj odpadejo. Če bo šlo tako naprej, se bomo po krizi po muzeju poslanjali, ker bomo imeli že vse narejeno.
Doma je mirno, premirno. Le Don je zahteven, kar naprej z velikimi žalostnimi očmi in ritjo, ki jo obrne k meni in jo nasloni name, zahteva “ČOHAJ ME”. Ena roka na računalniku, ena na riti. Tako je bilo danes.
O najstnikih ne bi izgubljala besed. Kot je rekla prijateljica, potrebna je “gajžla”. Še sreča, da lahko mame po internetu in telefonu delimo izkušnje in težave. Počasi bomo imele online gin&tonic trač-partije.
S 14. nadstropja lepo vidim, kako se življenje iz dneva v dan umirja. Če ne bi bilo zaradi bolezni, bi bilo bolj prijetno.
BP še vedno pozorno spremlja moje gibanje po kuhinji in shrambi. Dejstvo pa je, da imava dovolj zalog tudi za kakšen teden stradanja.

5. dan izolacije
Dan sem začela z dolgim sprehodom s psom, ker veliki potrebuje veliko gibanja, zjutraj pa nikjer nikogar. Komaj smo se privlekli domov, posedanje že pušča posledice.
BP piše odpovedi. Kaj drugega skoraj ni dodati. Glede na to, je njen del pisarne / mize v jedilnici v bolj komornem vzdušju.
Ne vem, kateri dan je, pa kar naprej preverjam. Menda je sreda. Na srečo mi je datum na voljo na ekranu, spodaj desno.
Izvedla prvi poskus online sestanka. Bilo je lepo videti znane obraze. Dokler tega ne doživiš, si ne moreš niti misliti, kako lahko pogrešaš službo, sodelavce, pisarno.
Pregledovala sem članke za zbornik, objavljala na spletu, urejala film za učence, izbirala gradiva za objavo, ministrstvu poročala o stanju v muzeju… Glede na to, da vlada ne ve niti, kaj bo jutri, mi je prav zanimivo, kako od nas zahteva načrtovanje za dva meseca vnaprej. Nikoli dolgčas.
Prestolonaslednik je danes znosen. Celo več kot znosen. Skupaj sva pogledala predstavo Hlapci iz leta 1980. Trenutno v sobi brusi ogromen nož. Ne vem, kaj se pripravlja. SObo bom začela ponoči zaklepati.
Žena me kar naprej opozarja na razkuževanje. Vsak dan moram prati tla, počasi se bo parket stopil. Tudi psi ne uidejo njeni obsedenosti, tac še nikoli niso imeli tako razkuženih. Ni čudno, da tako žalostno gledata, Don pa se vsake toliko užaljeno zavleče v spalnico. Sancho je vedno bolj debel, spi lahko še samo na boku. Če dobro pomislim, tudi jaz sem sinoči spala na boku. Mislim, da bomo prekrili ogledala.

6. dan izolacije
Namerno ne pišem “samoizolacija”, ker se nisem izolirala zavoljo sebe, ampak me je izoliral koronavirus, da mu j***m majčicu.
BP za svoje stranke odpušča delavce. Čisto je sesuta. Enako se počutim tudi jaz. Dejstvo, da je #JJ poskrbel za to, da vsaj ministri in državni sekretarji ne bodo lačni, mi je le majhna tolažba. FUJ!!!
Prestolonaslednik, začasno ločen od svoje ljubezni, je presenetljivo dobro. Iz sobe se vsake toliko razlega glasen smeh. Upam, da ga bo še dolgo držalo, saj še kar naprej brusi nož.
Služba teče, ampak z zavedanjem, da bomo rezali. Rezali bomo globoko in na vseh področjih. Tudi ob tem mi je #JJ s svojo samooskrbo bolj malo v tolažbo.
Ven ne bomo smeli, vse najpomembnejše pozicije so zasedli s svojim kadrom, na televiziji razprava o tem, ali imamo dovolj zalog hrane, ko sogovornica javno kritizira ministra za zdravstvo, jo novinarka panično prekine. Če bi s kritiko posegla še višje, bi jo verjetno sesekljala s tem istim nožem, ki ga brusi Prestolonaslednik.
Na FB in Twitterju se dviga revolucija, verjetno se onim zgoraj že tresejo hlače. Mi imamo družabna omrežja, oni imajo vojsko, policijo, Sovo in vse ostalo. Boli jih briga.
Nekje so se “izgubile” zaščitne maske. Jaz sem danes parkrat izgubila mobitel. Večinoma sem ga našla v kopalnici. Sedenje na wc-ju je pač postal način izolacije v izolaciji, kako se izogniti družini in imeti vsaj malo miru. Na žalost imata Don in Sancho potrebo, da sta del tega pobega na toaleto, saj računata na dve prosti roki in čas za čohanje. Ko smo za računalniki, so roke zaposlene. Pasja logika deluje brez napake.
Ima me, da bi pobegnila. Ne bo šlo, še vedno imam družino in še vedno imam 13 sodelavcev in veliko odgovornosti, ki jih moram prevzeti.
Sicer pa, če se je BP naučila zamesiti kruh, bom pa tudi jaz zmogla vse, kar me čaka.

7. dan izolacije
Ločitev je bila neizbežna. Ne vem sicer, kako se bova dogovorili okoli podrobnosti, a pisarni sta morali vsaka na svojo stran. Dva konferenčna klica naenkrat in dvojni papirji ter štirje laptopi – tudi raztegnjena miza ni bila dovolj velika za količino materiala in za dejstvo, da dve glasni babnici za mizo nista najbolj posrečena kombinacija. Ko sem se morala boriti za gradivo, saj je bilo čisto možno, da bo računovodkinja začela knjižiti tudi račune iz leta 1922-23, sem rekla “DOVOLJ” in jutro se je začelo s premeščanjem pohištva. Psa sta bila v šoku, Prestolonaslednik po mojem niti opazil ni, da se je kaj spremenilo. Sedaj je pisarna integrirana v kavarno Sedma nebesa, zagrabila sem torej elitno lokacijo. Glede na razpoloženje BP in glede na nož, ki ga Prestolonaslednik brusi že tri dni, me skrbi le dejstvo, da sem proti sobi obrnjena s hrbtom.
Ker je bil zadnji dan za oddajo DDV-jev (tako vsaj trdi BP), mi je uvalila kuhanje kosila. Saj veste, v kakšnem odnosu sva jaz in kuhinja, zato sem jo prepričala, da si danes od vsega “najbolj želim pizzo”, narejeno, seveda, iz že kupljenega testa. Po ekstremno globokoumni debati o tem, ali se količina testa spremeni, če ga bolj ali manj raztegneš po pekaču, sem pizzo lahko končno odložila v pečico. Mislim, da si bom morala vzeti čas za bolj podrobno razlago volumna, ploščine… Ali pa se znova dolgo ne bom približala kuhinji, da ni potrebno razlagati, da je 200 g testa 200 g, ne glede na to, kako široko ga razvlečeš. To pripisujem vplivu izolacije.
Vplivu izolacije in navodilom za varovanje zdravja lahko pripišem tudi, da sem med gledanjem filma dejansko čisto resno komentirala: “Kaj te totemu je, da hodi okoli, ko bi moral biti v izolaciji!” Prav razburila sem se.
Včeraj nas je ministrica Pivec na televiziji prepričevala, da je hrane več kot dovolj. Očitno ji raja ne verjame najbolj, saj je bila danes BP priča ekstremnim gužvam pred trgovinami. Moja čistunka je bila čisto navdušena nad tem, da ji je varnostnik pred trgovino razkužil roke in dal rokavice, z masko pa se je tako ali tako zamaskirala že sama.
Čeprav se je moj naval besa polegel, nisem pozabila na svinjarije, ki jih počne naša vlada. Cel dan se pridušam po načelu: “Bodo oni že videli, ko pridem ven!!!” Verjetno to počne cela Slovenija. Ampak, enkrat bomo res prišli ven!
Najbolj oblegana te dneve sta Prestolonaslednik in oblikovalec Uroš. Mojim idejam ni videti konca, muzej mora delati dalje. Ni izgovorov.