15. dan izolacije
Ni čudno, da je mestni center kot mesto duhov, če ste pa vsi navalili v predmestja. Sploh ne morem več v Betnavski gozd. Sedaj moram iskati novo lokacijo, na kateri bosta Don in Sancho zadovoljila svoje potrebe.
BP me je razočarala. Odkrila sem, da njeno “delo” po tem, ko grem jaz spati, dejansko ni delo, ampak ta čas izkoristi, da naskrivaj je čips.
Prestolonaslednik se je odločil, da bo čas v izolaciji izkoristil za to, da se nauči slepega 10-prstnega tipkanja. Priznam, tega nisem pričakovala. Zaradi tega je v soboto napisal domačo nalogo, saj je tako vadil tipkanje. Star je 19 let in skoraj prepričana sem, da ga še nikoli nisem videla, da bi v soboto popoldan pisal nalogo. Še kakšen mesec izolacije in na konju smo.
Jaz sem danes nihala med tem, ali naj se naučim igrati kitaro, ali naj se naučim igrati klavir. Oboje bi bilo zelo fino, a sem na koncu ugotovila, da sem za oboje prelena. BP je že skoraj naročila dostavo klavirja, komaj sem jo zaustavila. Kitaro imamo doma, če bi me slučajno ponovno prijelo. Morda bom ob koncu karantene že znala venček domačih.
Od vsega danes sem bila najbolj uspešna v dremanju, a je bilo kratko, ker so me zbudili za kosilo. BP tudi malo zamerim, ker kosila ni tempirala tako, da bi lahko spala še kakšno urico. A kosilo je bilo tako dobro, da ji je bilo vse opravičeno. Še sedaj imam v ustih okus po česnu. Zdravi bomo.
Zrastlo mi je nekaj dlak na bradi. Rešila sem jih s pinceto. Nohte sem odsekala. Kozmetičarke ne pogrešam. Kar se las tiče, morda končno dočakam dolge lase, ker bom tisto čudno vmesno fazo, ko je frizura podobna gnezdu, preživela kar doma.
Kavarna Sedma nebesa se mi je že malo zamerila, saj ima kar naprej isto ponudbo, pa tudi družba je enolična. Zaradi tega sem hotela na terasi, ob odprtem oknu glasno zapeti “I tebe sam sit kafano!”. Šarf natakarca mi je petje prepovedala, češ da se sosedje pritožujejo. Bila sem užaljena, pa tudi duša je ostala nepotešena. Mislim, da me v tej kavarni nekaj časa ne bodo videli.
16. dan izolacije
Nedelje so bile vedno prekratke, današnji dan se je vlekel kot jara kača. Celo kvačkanja sem se prijela, da bi hitreje minilo. Na internetu sem našla vzorce za kvačkane maske za lice. Če kdo potrebuje, jaz sem pripravljena… Lahko izbirate barvo in vzorec.
Zjutraj smo bili (psa in jaz) na sprehodu. Betnavskega gozda se izogibamo, saj je postal smetišče in mestno zbirališče. Don je skopal luknjo do Kitajske, zato je dan preležal kot vreča krompirja. Ob nepričakovanih zvokih je samo odprl oči, pa še to ne vedno.
Prestolonaslednik je dokazal, da lahko spi do treh popoldan. To je njegov današnji največji dosežek. Ne vemo, kakšen bi bil rekord, če ga ne bi zbudili za kosilo. Zasluži si medaljo za vztrajnost in vzdržljivost.
Imela sem dva telefonska pogovora, v katerih sta me sogovornici prepričevali, da je izolacija neumnost, saj gre pri COVID-19 le za naravno selekcijo. Menim, da moram malo selekcionirat kontakte v mobitelu.
BP je delala in kuhala. Vsake toliko je le privzdignila obrv, kar je pomenilo, da moram zložiti suho perilo, dati sušiti oprano perilo in dati umazano perilo na pranje. Ker je obrv dvignila kar nekajkrat, smo danes oprali večino zalog umazanega perila.
Sinoči je BP delala do štirih (po novi uri). Nisem preverila zalog čipsa. Ko ga bo zmanjkalo, bom vedela, saj bo šla v posteljo z menoj.
Ministrica je rekla, da pouk na daljavo odlično teče. V praksi so udeleženci malo manj navdušeni, z obeh strani, seveda. Še en dokaz, da glava ne ve, kaj dela telo. Ne moreš ljudi zapreti med štiri stene in pričakovati, da bo življenje normalno potekalo naprej. Ko govoriči o zrelostnem izpitu, se mi zdi, da bo ta pandemija največji zrelostni izpit in da ga bodo številni najstniki opravili uspešneje kot ministrica.
Od polnoči se ne bomo smeli gibati izven meja naših občin. Vsi tisti, ki so si prizadevali za naše mikro-občine, se sedaj zagotovo tolčejo po glavi.
Za zabavo obiskujem stran booking.com. Gledam, kam bi lahko odšli. Cene so padle. No, zdaj lahko gledam samo še nastanitve v Mariboru. Kaj priporočate?
Z BP se ne moreva dogovoriti, katera je živčna in ali je sploh katera. Med večernim sprehodom sva zato molčali. Pa saj ni v tem nič slabega. S pravim človekom je tudi molk sprejemljiv.
17. dan izolacije
Kruha še vedno ni. Vmes je obiskala trgovino in dva dni sem obujala spomine na okus kruha, nato smo ponovno ostali brez. Kvas je še vedno na zalogi. Sveži je zamrznjen, suhi lahko počiva kar v omari. Vsak večer me obvesti “Jutri bom pekla kruh, dobila sem super enostaven recept!”. Vsak dan spoznam, da je to le še en dan razočaranja. A ostajam optimistična, morda pa jutri res bo.
Prestolonaslednik je začel izkoriščati situacijo. Ker ve, da jaz zaspim ne glede na vse, BP pa je zaposlena s čipsom (ali bilancami, kakor ona trdi), vsak dan ostaja dlje buden. Oni dan se je BP v posteljo privlekla ob štirih zjutraj, v Prestolonaslednikovi sobi je še gorela luč. Tudi sinoči me je poskušal prepričati, da je nedelja enaka petku in soboti. Nisem se dala, tako dolgo sem težila, da je z loputanjem vrat in očitno slabo voljo legel ob enih. Zjutraj ga je bilo, seveda, težko zbuditi.
Psa sta čudna. Nisem čisto prepričana, ali ju daje depresija, ali pa ju jaz na jutranjem spehodu tako zgonim, da cel dan ne moreta k sebi. Nikoli nisem vedela, da psi toliko spijo. Jaz bi bila pes. Naš pes, seveda. Ko se v hiši je, sta oba kosmatinca kot dva kipa velikih žalostnih oči. Če ne bi vedela, da me to lahko ponovno stane kakšnih 100 EUR, bi Donu dala svojo pečenko, jaz pa bi otepala njegove brikete. Tisti, ki imate živali, točno veste, o čem govorim.
BP je danes hotela zaplesati. Po petih sekundah ji je odpovedal gleženj. Plesa je bilo konec, priznati je morala, da ni več najmlajša, pa tudi ta izolacija ne pomaga.
V izolaciji je BP dodatno razvila sposobnost organizacije tujega dela in glasnega dajanja navodil ter komentiranja. Jaz komentiram tiho. Kar imam povedati, ne upam povedati na glas. Sem pa se zjutraj zbudila s pesmijo, ki je nisem slišala že 100 let, a se mi je nekako prikradla v možgane. Celota ni pomembna, jaz že ves dan popevam samo tisti del: “It wasn’t me”🎵🎶🎵Samo to. Morda mi ta pesem v naslednjih tednih pride prav. (Shaggy, It wasn’t me)
Zagotovo bi jo zapela, če bi me danes med pasjim sprehodom ulovila policija, saj sem, tako mimogrede, ugotovila, da sem prestopila meje občine. Počutim se tako gverilsko in tako polno adrenalina, kot že dolgo ne.
Morda bi jo lahko zapela tudi BP, ko sem danes iskala kekse, ki jih je skrila pred mano in Prestolonaslednikom. Na njeno žalost jih je skrila tako, da je sama ves dan pridno praznila škatlo. Ker sem jo pri tem početju dobila, ji zanikanje ne bi koristilo.
Dnevi počasi tečejo. Predlagala sem renovacijo stanovanja, če Bauhaus dostavlja. BP ni bila navdušena. Mogoče vseeno dogovorim dostavo sintisajzerja.
BP me je pravkar obvestila, da Hiša kruha dostavlja v naš del mesta. Znova bom okusila kruh!!
18. dan izolacije
Kakor se je dan pričel, tako se je tudi nadaljeval. Ker so Betnavski gozd zaprli, sem se odločila z dlakavcema ubrati novo turo. V skladu z mojo srečo, smo si za končno destinacijo izbrali travnik, ki je bil sveže pošprican z domačim gnojem. Ko smo zabredli, se vrniti več ni imelo smisla in medtem ko sta kosmatinca navdušeno ovohavala in kazala željo, da bi se v teh toplih darovih narave tudi malo povaljala, sem jaz na glas preklinjala svojo usodo. Ta trend valjanja po dreku se je nato nadaljeval do poznega popoldneva.
Kdaj veš, da imaš dovolj? Takrat, ko se ti dejansko da na Facebooku z neznanimi ljudmi razpravljati o resnih temah in misliš, da boš nekaj dosegel. Torej, izolacija je začela vplivati na mojo malomožgansko posest. Morala sem se umakniti od ekrana, trikrat globoko zadihati in si ponavljati, da res, čisto zares nima smisla. Moje razpoloženje je močno nihalo, morda pokličem kakšen psiho-hotlajn (ne pozabite, da sem jaz v resnici v izolaciji že 32 dni!!!).
Da bi se pošteno ohladila, sem BP lepo prosila, naj me popelje skozi mesto. In smo šli, dva dlakavca in dve babnici. Dlakavca sta zadaj molila glavi skozi odprta okna in čilala, midve pa sva poskušali umiriti svoje misli. Če ste danes v mestu zasledili avto, ki je vozil po polžje, sva bili to zagotovo midve. Nujno sem bila potrebna tega “kruzanja”, domov smo prišli boljše volje. Skoraj tako sem se počutila, kot da smo se pravkar vrnili z dolgega potovanja. Glede na to, da letos zagotovo ne bova videli Cornwalla, bova začeli načrtovati novo potovanje. Morda do Dupleka, Celestrine, ali pa do Moravc? Ah, toliko je možnosti in po še kakšnem mesecu izolacije, se bo zdel tudi ribolov ob Dravi kot prava avantura.
Naše popotovanje je dvignilo atmosfero v stanovanju, celo psa sta manj zamorjena. Morda je k bolj prijetnemu vzdušju prispevalo tudi dejstvo, da je BP končno nabavila vse potrebno za gin&tonic. Takoj sem ga stisnila vase. Edina težava je, da me sedaj muči zgaga, pa moram v sebe stisniti še Nolpazo. Naj gre k vragu!
Potrdilo se je, da je pero močnejše od meča. Včeraj sem samo omenila, da BP ponovno ni spekla kruha in ko je prebrala moj zapis, jo je kar vrglo v zrak. Sredi noči je zamesila in spekla kruh. In to še ni vse (zvenim kot one reklame na Top Shop) – ob kruhu je naredila še solato iz jajc in avokada ter tunin namaz. Zdaj pa naj še kdo reče, da nimam dobre BP ter da moje besede nimajo moči.
Kruh je torej spečen, dobila sem še nove recepte. Ta izziv je za nami. In kaj bomo počeli sedaj?
19. dan izolacije
Na žalost vam moram javiti, da nama je prekipelo. Resnično sem verjela, da je BP tista prava, da bom z njo preživela svoje življenje in da bova skupaj prepotovali svet. A ko mi danes zjutraj ni skuhala kave in šele ob 10.30 postregla z zajtrkom, sem ugotovila, da je moj zakon zgrešen. Od vsega začetka je bil obsojen na propad. Tako pač je, kaj naj rečem. Dragi prijatelji, potujemo na Maldive, kot je bilo obljubljeno. Ne pozabite spakirati mask in rokavic.
Prestolonaslednik se je ves dan pridno učil. Rešil je 10 maturitetnih pol za matematiko in 6 za slovenski jezik. Ponosna sem na njega, saj je vedno tako priden. Razen tega je skuhal kosilo in opral tri stroje perila. Zlikal je vse srajce. Ni slabo za en dan.
Ko sem se zjutraj zbudila, sem ugotovila, da sta se psa sama odpeljala na sprehod. Moram reči, da mi je kar odgovarjalo, ker sem se morala naspati. Sancho je vodil, saj je starejši in bolj izkušen. Po poti sta obiskala vse svoje ljubice in upamo, da ne bomo kmalu zibali, saj še nisem pripravljena biti babica.
Kaj pa če je vse res?
No, vrnimo se v realnost!
BP si je danes oddahnila. Hrvaška vlada je prestavila rok za oddajo zaključnih bilanc. Jaz sem bila manj zadovoljna, saj je v trenutku zasedla moje mesto na trosedu, se pokrila z mojo koco in uživala. Jaz sem morala sedeti na trdem stolu in čakati, kdaj se bo umaknila. Na žalost je to vlada objavila šele popoldan, pa je bilo tudi kosilo in čiščenje kuhinje moje delo. Ta hrvaška vlada pa ima res “dober” tajming. No, imam pa zdaj vsaj dokaz, da je moja Bolognese omaka še vedno najboljša na svetu.
Prestolonaslednik je strašno zaposlen. Po stanovanju išče žičnate obešalnike za izdelavo antene, da se bosta lahko s prijateljem preko radia pogovarjala tudi iz njegove sobe, saj mora sedaj na hodnik. Da pravzaprav izdeluje strelovod, mu še ni padlo na pamet. Ko bo 14. nastropje zasvetilo kot Mordor, boste vsi vedeli, da nas je dobila nevihta. V bistvu sem hvaležna, da smo imeli v hiši samo še en primeren obešalnik. Samo upam lahko, da bomo stanovanje smeli zapustiti preden se mladci odločijo eksperimentirati z atomskim orožjem. Morda bi morala začeti preverjati njegovo zgodovino internetnega brskanja…
Don in Sancho imata teritorialne vojne. Čigav je kateri del troseda, čigava je katera skodelica, čigava je pravzaprav rit, ki jo Don ovohava in ali jo sploh sme ovohavati. Na Donovo srečo je Prestolonaslednikova postelja dovolj visoka, da je samo njegov teritorij. Na Sanchovo srečo so postelje dovolj nizke, da se pod njih lahko zavleče samo on. Na mojo srečo je moj, samo moj teritorij vsaj tuš kabina, ko se zaprem v njo. Tuširanje traja vse bolj dolgo. Razmišljam o namestitvi stola in stojala za kavo.
Don je bil povabljen na obiske, v bistvu ima le on v hiši neke vrste družabno življenje. Domov je prišel tako zaslinjen, da sem ga morala že drugič postaviti pod tuš. Nato je užaljen, zvit kot burek, ležal na trosedu in me gledal izpod očesa. Bo že preživel. Če bi jaz lahko šla s prijateljicami na kavo, bi preživela tudi tuširanje. Je pa res, da sem opravila skype-kafe z mojo Danči. Pogovarjali sva se o koroni in si obljubili, da bova ob naslednji kavi govorili o čem drugem. Me prav zanima… komaj čakam, da se vrneva na najino običajno temo – prebava!
Sestra se mi več ne javlja. Po mojem želi prekiniti stike z menoj, ker se boji, da bomo po koncu izolacije vsak dan rinili k njim na podeželje. Sploh sedaj, ko gradijo bazen. A moja sestra pozablja, da mi nimamo nobenega sramu in da se z lahkoto povabimo tudi na mesta, kjer nismo zaželeni.
BP je že drugič pekla kruh. Sedaj žalujem za časi, ko je o tem samo govorila. Kruh je namreč dober, moja volja pa krhka.
Hm, zdaj mi je padlo nekaj na pamet. BP moram vprašati, ali ni bila novica, da je hrvaška vlada prestavila rok za končne bilance, pravzaprav prvoaprilska šala??!!
20. dan izolacije
Ne vem. Na neke stvari se navadiš, na nekatere nikoli. Sicer sem se pred časom pridušala, da ne grem več v kavarno Sedma nebesa, a me je znova premamilo. In ko sem že začela uživati na sončku, ob dobri kavici, je kelnarca kar prisedla. Ja, tista šarf kelnarca, o kateri sem že pisala. Miru je bilo konec in mislim, da se nekaj časa ne bom vrnila. Pa še precej mrzlo je te dneve na njihovi terasi, komaj čakam višje temperature.
Z žalostjo ugotavljam, da je čisto vseeno, koliko kanalov imamo na televiziji, še vedno nikjer ni dobrega programa. To še nekako razumem, pač ne znajo izbrati, zanima pa me, kaj za vraga so vrteli takrat, ko smo imeli en kanal in se ne spomnim, da bi se kdorkoli pritoževal. Film tedna mi je bil vedno super, pa tudi drugače smo požrli vse, kar so nam servirali. Je bilo z nami kaj narobe takrat, ali je kaj narobe zdaj? Televizija mi služi samo še kot ozadje, da imam občutek, da sem sredi dogajanja, ko delam za službo ali pa enostavno buljim v računalnik.
BP se pritožuje, da v naši hiši samo ona dela. No, v bistvu to ni nič novega, saj se BP vedno pritožuje, da v naši družini dela le ona. Zna se zgoditi, da pod tem pritiskom stopim v kuhinjo, pa me čez pet minut že pošlje ven, ker samo ona ve, kako je potrebno pristopiti k trenutnemu kuharskemu projektu. Za sedaj mi je dovoljeno samo še lizanje tal in zlaganje ter pranje perila. Pa kopalnico smem očistiti. Ampak, razen tega ne delam čisto nič. Dela samo BP.
Približuje se vikend. Prestolonaslednik naju je obvestil, da imajo v soboto zvečer čago. Preden se začnete zgražati, mladina organizira online čago. Namignil je, da potrebuje pijačo, na Martinino vprašanje, če se morava tudi tokrat umakniti od doma, je pritrdilno odgovoril. Ven ne bova šli, bova pa se zaprli v dnevno sobo. Upam, da zabava ne bo preveč divja in da sosedje ne bodo klicali policije.
BP me je danes želela razveseliti, zato me je povabila na zmenek. Najprej sva šli v Mr.Pet kupiti pasje priboljške, nato me je peljala na sladoled. Obšli sva zaprti McDonalds, Petrolovo bencinsko, ki je bila prav tako zaprta in šele na tretji destinaciji je uspela nabaviti dve lučki. Polizali sva jih med sprehajanjem dlakavcev. Najboljši zmenek ever. Bova pa morali nabaviti sladoled za domačo skrinjo, toliko vožnje me je izčrpalo.
Vidim, da nekateri dobro prenašate izolacijo, penziči, ki jih je v naši soseski kar precej, se imajo super. Ko sem se zjutraj vračala s pasjega sprehoda, je soseda št. 1 razlagala sosedi št. 2, da krožnik s štrudlom nese k sosedi št. 3, ker se ona že ne bo dolgočasila doma. Sosedo št. 4 pa sem srečala pred dvigalom, v roki je držala dve pivi in se napotila tri nadstropja više. Jaz mislim, da je problem v tem, da pač niso vešči tehnologije in ne znajo organizirati online čage. V vsakem primeru, njim je očitno dobro. Kaj pa če je ta korona samo neka potegavščina penzičev, neka zarota, da nas zaprejo v hiše in stanovanja in zavladajo svetu?
Življenje v naši zgradbi postaja rizično, predvsem za tiste, ki živimo v višjih nadstropjih. Nadzornica se je s svojo ekipo tako resno lotila razkuževanja, da dihanje opravljamo samo še na lastno odgovornost. Te hlape je od 0 do 14 zelo težko preživeti. Po mojem mnenju smo najbolj varni okoliš kilometre naokoli. Ne bo pomrla le korona, tudi mi se bomo stegnili.
21. dan izolacije
Zdi se mi, da me vsi vlečejo za nos. Vlada me vleče na vse mogoče načine, Don me za nos vleče s svojimi “žalostnimi” očmi, Prestolonaslednik me je včeraj obvestil, da ne zna narediti kave s kuhalnikom za vodo (?!), jutri bo verjetno rekel, da si ne zna narediti sendviča. BP pa tako ali tako… skriva kekse, na skrivaj je čips (ki ga jaz sicer ne maram, a se mi zdi za malo), na skrivaj si kupuje kuhinjske pripomočke, ker jo “samo še to dela srečno” itd. Danes je odšla v trgovino po hrano, vrnila se je s kupom lončnic in s kuhinjsko lopatico, ker je baje še nimamo (jaz se spomnim vsaj treh v predalu). A moram priznati, bila je tako srečna, da nisem niti pisnila, pogled na vijolice in ciklame pa je tudi prijeten. Le težje je priti do šanka v kavarni Sedma nebesa, saj je sedaj zabasan s cvetjem.
Dokazalo se je, da Prestolonaslednika samo na pol poslušam, saj imajo napovedano zabavo danes in ne v soboto. Pijača je sicer še vedno v avtu in nikomur se ne da ponjo, tudi Prestolonasledniku ne, torej bo družba popolnoma trezna. Vsaj razbijanja ne bo. Sva se pa z BP odločili, da bova ležali kar v dnevni sobi, da ne poslušava najstniških izpadov, pa čeprav le online.
Don in Sancho že dva dni bojkotirata hrano, saj BP še vedno ni prinesla jetric, suhih briketov pa očitno ne nameravata otepati. Jaz sem danes dobila zamrznjeno pizzo in solato iz kislega zelja. Zanimiva kombinacija, zanima me, kakšne bodo posledice. A vsaka kuharica ima pravico biti kdaj lena. Danes je bil takšen dan.
Drugače z BP tekmujeva, čigava služba je bolj pomembna in ima prednost. To tekmovanje poteka v uporabi skenerja, slušalk in druge opreme, ki je imava samo po en kos. Ker imam daljši jezik, velikokrat zmagam jaz, danes pa je BP izkoristila moj klepet s sodelavko in me kar pred kamero odrinila od računalnika, da se je dokopala skenerja. Zavoljo čistega miru sem se vdala. Happy wife, happy life.
Poskušala sem si narediti načrte za vikend, a sem ugotovila, da nimam ravno velike izbire. Zato sem načela projekte, ki jih imam že dolgo v glavi, a nikoli ni bilo časa. Če kaj, mi časa sedaj zagotovo ne primanjkuje. Mi je pa jasno, da bom po izolaciji potrebovala dooolge počitnice.
Znova smo brez kruha in brez suhega kvasa. Sveži kvas v zamrzovalniku čaka boljše čase. Ali pa morda slabše čase.
Naš Veliki vodja Don (by Prestolonaslednik), ker vsaka karantena potrebuje diktatorja
kraljicamati.com 