Ne morem biti edina, ki opaža, kako se pogovori z leti spreminjajo. Od zgodnjega otroštva smo obdelovali številne teme, razpravljali o različnih ljudeh in priložnostih. In tako smo se, morda letom in življenjskim okoliščinam primerno, zadnje čase velikokrat dotaknili smrti. Niti na zadnji zabavi s prijatelji se temu nismo uspeli izogniti. Je pač tako, da smo zadnje čase več na pogrebih kot na porokah ali rojstnih dneh, da o dekliščinah in drugih divjih zabavah, ki so le še stvar preteklosti, ne govorimo. Pa da ne boste mislili, da so pogrebi monotoni ali dolgočasni. Očitno ne, saj se velikokrat nasmejimo dogodivščinam, ki so povezane z njimi. Naj je priložnost še tako žalostna, človeška narava, ali pa vsaj narava veselih ljudi je takšna, da iz vsega potegnejo kaj pozitivnega. Prepričana sem, da bi mojega atija zabavalo dejstvo, da ga je več končalo v zavihkih hlač pogrebnika, kot pa na travniku, kjer je želel biti razsipan. Ali pa dejstvo, da je prijateljičin brat končal v njenih očeh in ustih, ker pač veter piše svoje zgodbe in ga ne zanima, kaj v tem trenutku počnemo mi. Da ne pozabim vrhunca vseh zgodb, ki se je pripetil na pogrebu moje prababice, saj so pogrebci zaradi spolzkega blata skoraj končali v grobu, sedmina pa se je spremenila v zabavo stoletja. A če si ob smrti star 95 let, na nogah si bil vse do zadnjega dne in si v miru zaspal, si to zagotovo zaslužiš. Tako bi si želela svet zapustiti tudi jaz. Ne pa kot mama in ati, oba bolna in oba veliko premlada.

Kakorkoli že, zadnje čase so pogrebi velikokrat tema naših srečanj. In seveda ali je bil kdo kremiran ali v krsti. Da o tem, kdo je bil na pogrebu, sploh ne govorimo. Tako sem bila sama pred kratkim tarča vseh lokalnih opravljivk, ki so ugibale, ali sem jaz partnerica pokojnega, saj so razen mene in prave partnerice očitno poznale vse, ker jaz zamujam na vse, tudi na pogrebe, sem s poznim prihodom pač padla v oči.

Pred kratkim smo pri sestri z zamikom praznovali rojstni dan BP, dejstvo, da je lahko prešla slovensko-hrvaško mejo in pa uspeh, da sva po štirih letih zakona sedaj uradno zvezani tudi v Sloveniji. Tudi tokrat se nismo mogli izogniti temi smrti in pogreba. Razvnela se je velika debata o tem, kakšen pogreb si kdo zamišlja, kako žalostni so pogrebi premladih pokojnikov, kako si kdo želi zapustiti ta svet in o vsem, kar je s tem povezano. Pogumno sem s prisotnimi, tudi s Prestolonaslednikom, delila svojo željo, da me kremirajo in stisnejo v diamant (da, tudi to je možno) in ta diamant, tako sem si zaželela, mora nositi moja snaha na ogrlici okoli vratu. Razvnela se je debata o tem, kako težek bi bil ta diamant, kako močna bi morala biti moja snaha, da bi prenesla tako težo in kakšne oblike diamant bi bila. Pri moji kilaži so to čisto legitimna vprašanja. Prestolonaslednik je izjavil, da bi raje kot obesek iz mene naredil zaročni prstan, kar je dvignilo ugibanja o tem, koliko let življenja mi še preostane. Pogovor je peljal v neskončen smeh in prehod na še bolj nore teme. A dejstvo je, da ne želim, da se okoli moje smrti, kadarkoli že to bo, dela kakršnakoli drama. Dobro živim, veliko sem doživela in še več bom, srečna sem in to je to. Niti enega dne svojega življenja ne obžalujem, zato mora biti moja sedmina zabava stoletja.

Nikakor, pod nobenim pogojem, to si zapomnite, ne želim ležati na kakšni polici. Tudi danes se namreč nisem uspela izogniti temi smrti. BP, takšna kot je, je neskončno dolgo brala prijateljičine objave na Facebooku, v katerih se ta spominja psičke, ki so ji jo zastrupili. Ni in ni nehala in še zdaj, ko to pišem, joče nad mobitelom. Vsa raznežena mi je pokazala urno, v kateri štirinožna kosmatinka še naprej dela družbo svoji lastnici, kar je vodilo v burno razpravo. BP želi namreč naša kosmatinca, ko ju ne bo več, na polici. Jaz tega nočem. Ona vztraja. Jaz vztrajam pri svojem. Niti grožnja, da bo živela sama, ni zalegla. Vsak zakon se nekje prelomi. Bo urna najin kamen spotike?