(zapisi iz karantene – FB)

29. dan izolacije Ste si kdaj mislili, da bomo prilezli tako daleč? Danes je dan hitro minil. Meni zaradi tega, ker sem kar dvakrat dremala, BP zato, ker je cel dan mesila, mešala, kuhala in pekla. Verjetno cela soseska diši po naših dobrotah, a tudi midva s Prestolonaslednikom lahko samo vohava, ničemur se ne smeva niti približati. Vse čaka jutrišnji dan.BP je Prestolonasledniku spekla čokoladno tortico. Ni zadovoljna z videzom, počila je skorjica. Jaz sem ocenila, da je videti dobro, BP je hotela popravljati. To je vodilo v razpravo, ali je hrana za to, da se je, ali za to, da se fotografira. Prestolonaslednik je ocenil, da njega razpoka ne moti. Zadeva rešena.Zjutraj smo imele sestanek “šimfarc”, kot se imenuje naša mala skupinica babnic. Online, seveda. Povezale smo Slovenijo, prestopile meje občin. Izvedela sem, da tudi one dnevno pregledujejo strani z recepti, ker jim že manjka idej za kuhanje. BP je bila navdušena. Jaz nisem vedela, o čem govorijo. S tem se mi je kasneje pohvalila tudi sestra. En sam virus je potreben, da se ženske vrnejo v kuhinjo. Jaz se ne dam. No, pobarvala sem jajca in z jajcem premazala kruh in kiflce. Dovolj.S Prestolonaslednikom sva izzivala BP, da je danes spekla dve torti, šunko v kruhu, kiflice… in pripravila kosilo zato, da bo objavila na FB skupini, katere članica je. Bila je nezadovoljna.Nezadovoljna je bila tudi, ker pred mesecem dni ni dobro ocenila, koliko katere moke potrebuje in je danes morala v trgovino po gladko moko. Komaj se je pogovarjala z menoj, čeprav nimam nič s tem. Vse skupaj sem pripisala nervozi gospodinje pred velikim dogodkom. Sploh, ker pričakuje pomembne goste – Prestolonaslednika in Kraljico Mater. Zjutraj sva oskubili lokalni gozd, ker moramo imeti vejice. Na vejice smo navesili vsa jajca, zajce in kokoši, ki smo jih imeli. Dodala sem tudi dve sovi. Na srečo jih BP še ni opazila. Sinoči sva namreč po pomoti izbrali grozljivko, v kateri so imele pomembno vlogo sove. Ko mi je tretjič zakričala na uho, da sem v hlače spustila za eno šeflico, sva se odločili za drugi film. Danes me je poklicala prijateljica, potem še sestra. Delile smo recepte za preživljanje časa in ohranjanje psihičnega zdravja. Z BP sva imeli neki dan razpravo o tem, ali je bolje sedeti v stanovanju v mirnem mestu, ali v hiši, ki bi jo vsake toliko streslo. Na HRT je genialni seizmolog res pomiril ljudi – povedal je, da Zagreb čaka še večji potres kot ta, ki je bil. Dodal, da ne vedo, kdaj in da lahko samo upamo, da ne za časa našega življenja. Tele. Včasih je boljše biti tiho. Dan zaključujeva z Morgan Freemanom in serijo The Story of God. Ta tip bi lahko govoril o kravjem dreku in bi še vedno poslušala in gledala s široko razprtimi usti.

30. dan izolacije velika noč Uradno je! BP je odlična kuharica, žena, mati. Jaz znam barvati jajca. Prestolonaslednik lahko poje veliko čokolade. Ker smo obsojeni na 14. nadstropje, smo sprejeli nove običaje. Zajtrk je namesto sestre pripravila BP. Prestolonaslednika nismo zbujali pred 10.00, ker se nam nikamor ni mudilo, zajec je pisanko skrival po stanovanju, po zajtrku smo šli spat. Kosilo je bilo ob 18.30. Glede na to, da smo preskočili večerjo, se tolažim, da imam minus v kalorijah. (Zagotovo se mi bo to kmalu poznalo. Prste na nogah še sicer vidim, a postajam nekako počasna.) Edina navada, ki se je za veliko noč ne drznemo spremeniti, je špricar ob zajtrku. Ker BP ne pije, sva pila s Prestolonaslednikom. Medtem je BP gledala mašo na HRT. Midva sva bila primerno neresna. Ko sva se pridružila petju hvalnice, naju je pogledala z zlim očesom. Ponovno je obujena ideja, da se Peter pridruži skupini, ki igra krščanski rock. Meni se zdi, da bi lahko ustanovila svojo cerkev.Tudi Don in Sancho sta imela nekaj od zajtrka. Ves dan se zadovoljno poslanjata po sedežni in posteljah. Jetrca so ju dotolkla. Sancho ne more več skočiti s postelje in troseda. Verjetno zaradi tistega trebuha, zaradi katerega lahko spi še samo na boku. Sedaj laja, dokler se ga nekdo ne usmili in postavi na tla. BP je na internetu našla stopnice za Sancha, kmalu bo Sancho lažje prilezel na želeno destinacijo in z nje.Moj trebuh se prilagaja, zato še vedno spim na trebuhu, vendar pa sem od včeraj spila liter Donata. Tudi na posteljo in z nje še pridem sama. Upam, da bo tako tudi ostalo. Da bi preprečili dodatno širjenje, sva šli popoldan še na en dolg sprehod s kosmatincema. Nisva bili edini. NIKOLI še nisem videla toliko ljudi na sprehodu, niti takrat, ko še nismo imeli omejitve gibanja. Očitno je treba za ljubezen do zdravega življenja in gibanja odvzeti ljudem pravico do le-tega. Z BP sva poskušali najti mirnejše ulice za sprehod, ni nama uspelo. Soseska je bila polna vrtnih zabav. Naj živi izolacija, še nikoli ni bilo tako veselo! Držala se bom svoje zgodnje jutranje ure, ko se ljudem še ne da priplezati iz postelj.Prestolonaslednik je v teh prazničnih časih obupan. Razmišlja o kopanju rova do svoje ljubezni. Precejšnja razdalja je to, bo imel vsaj kaj delati do konca izolacije.Pred tremi dnevi sem obljubila, da bom z BP gledala Ben Hura. Spat grem ogorčena nad Rimljani in prepojena z vero.

32. dan izolacije (v resnici je 31. dan izolacije op. avt.) Eden tistih redkih dni, ko se lahko ves dan v pižami svaljkaš po trosedu in to tako dolgo, da se niti svaljkat več ne moreš in greš prostovoljno delat za računalnik, da se vsaj malo odsvaljkaš. Še dobro, da sem vsaj zjutraj opravila redni pohod s kosmatincema, da imam ta lažni občutek, da sem “full dosti” naredila zase. Svaljkanje je uspelo. Uspele so tudi moje večletne priprave in prepričevanja BP, da je dremanje čez dan dobro in zaželeno. Zajtrk ob 10.00 in dremanje ob 10.30 je uspešen praznični dan. Hvala bogu, da je jutri delovni dan!Imela bom to čast, da bom jutri dopoldan preživela v muzeju. Zdi se mi, kot da grem na dolgi dopust in občutek imam, da bi se morala spakirati in da se moram posloviti od družine. Po 32. dneh (+14 dni bolniške) bo to res priložnost, za katero bi morala odpreti šampanjec. Zdi se mi, da se BP veseli moje odsotnosti. Morda jo bo izkoristila za inventuro špajze.BP zapada iz skrajnosti v skrajnost. Najprej mi je štela rezine kiblflajša, potem me je basala, potem pred prazniki nisem smela niti blizu kuhinji, včeraj in danes pa me šopa kot gosko pred klanjem. Težko je spremljati spremembe ritma. Težko je preživeti tudi njeno podtalno delovanje. Če se spomnite, ji na začetku izolacije nisem dovolila nakupa še enega hladilnika. Sedaj vsak dan preverja – “Je kruh s šunko za v hladilnik?, Je juha za v hladilnik? Je torta lahko zunaj, ker nimamo mesta? Je solata lahko zunaj ali res mora biti v hladilniku? Veš, nimamo mesta…” Ob tem me gleda kot blažena Angela Folinjska. Ker si je že na začetku izolacije prisvojila moje plačilne kartice, se zna zgoditi, da bomo kmalu preurejali kuhinjo.Prestolonaslednik je zabarikadiran v sobi. Ven pride le za hrano in pijačo ter wc. Lasje in brada so zrastli, če se začne pogovarjati še z žogo, na katero bo narisan obraz, kličem psihiatrijo. Bolj mirna sem bila, ko je brusil nož. Takrat sem vsaj vedela, kje nož je. Sedaj je nož izginil…Ker sem s svojim pisanjem očitno dvignila precej prahu in so začele na telefonsko številko BP prihajati ponudbe za odrešitev, za selitev, ter skrbno prikrita poizvedonja o njeni dobrobiti, naj vam zagotovim naslednje: v pripravah na moje zapise iz izolacije ni bila poškodovana niti ena BP, niso ji bile odvzete nobene pravice in svoboščine, nismo ji odvzeli nič več pravice do gibanja, kot je to naredila država in ne držimo je lačne in žejne. To zadnje na poizvedovanje dokazujemo s preizkusom tlačenja v kavbojke (jaz se svojih izogibam). Cenimo jo in imamo radi. V procesu prav tako ni bil poškodovan ali oškodovan noben najstnik. Nič nisem testirala na živalih ali na katerikoli način kršila pravic živali kot čutečih bitij. Za vsa dodatna vprašanja sem vam na voljo. Z globokim spoštovanjem, Kraljica Mati

32. dan izolacije Da se nam že kisa, dokazuje dejstvo, da nihče ni niti opazil (vključno z mano), da sem včeraj preskočila 31. dan izolacije in ga prekrstila v 32. dan. Da se mi že kisa, dokazuje dejstvo, da sem hladno izbrisala obvestilo, da je naš evropski projekt potrjen. Ker “kaj se to mene tiče, jaz sem zaprta!”Drugače pa sem še prisebna. Se mi zdi. Malo se sekiram, ker mi javljate, da čakate na mojo objavo in šele potem zaspite. Zdaj sem pod pritiskom, ker si ne upam biti ne prezgodnja, ne prepozna. Danes sem bila v službi! Kakšen šok za organizem, komaj sem se privlekla domov. Razlogov je bilo več: 1. utrudilo me je tiščanje v kavbojke in iskanje najbolj široke majice; 2. utrudila me je vožnja avta, odvadila sem se vrtenja volana in stiskanja pedalov (to aktivira povsem zanemarjene mišice); 3. pozabila sem, koliko stopnic imamo v muzeju; 4. dihanje skozi masko je posebno poglavje; 5. dva sprehoda s kosmatincema skozi mestni park, saj sta ga že tako pogrešala, da se ga nista mogla nasititi. Domov sem prišla travmatizirana. Samo namig vsem, ki ste zaprti doma – vrnitev v službo je izjemno naporna izkušnja!Na poti domov sem kupila čokoladne bonbone in jih od daleč vrgla na hof prijateljice Simone. To je bil samo predujem za praznovanje Abrahama. Bog ve, kdaj bomo res praznovali. Tako na daleč še nikoli nisem spila kozarca vina.BP je bila vesela, da sem odšla od doma. Zaskrbelo jo je šele ob enajstih, pa še to samo, ker je bil prvotni načrt, da bom psa vrnila domov, a sem ju obdržala. Briga njo za mene, zadnji mesec se me je preveč nagledala. Če ne bi bilo tako travmatično, bi ji ta teden še dala kakšen prost dan.Ker se kar naprej pritožuje nad mojim pisanjem (meni, da je ne omenjam dovolj), sem ji danes zagrozila, da je sploh ne bom več omenjala. Hladno je skomignila z rameni in rekla, da bo svojo plat zgodbe potem ona napisala v komentarjih. Ker si tega ne želim, jo bom omenjala še naprej. Po tem, ko sem cel dan delala, me je prijazno povprašala, ali potrebujem odmor. Naivnica, mislila sem, da mi ponuja kavo, izkazalo se je, da mi ponuja zlaganje suhega perila. Zato sem imela odmor tudi, ko se je hotela objemati. Predrznost pa taka!Izračunali smo povprečno dobo zbujanja Prestolonaslednika. Da pride k sebi potrebuje (povprečno) 90 minut. Da ne bo kdo mislil, da je to posledica izolacije. Sedaj imam samo čas, da se ukvarjam z izračuni. Na srečo je Prestolonaslednik sodobno dete, v preteklosti bi bil s svojim reakcijskim časom prelahka tarča. Kolegica me je opozorila, da je presvitlo ministrstvo za 23.4. napovedalo projekt Vseslovensko petje s srci. Ker smo pri pevskem v OŠ peli predvsem partizanske, bom postregla z venčkom borbenih, po nasvetu prijateljice pa zaključila s ponarodelo “ne boš ti meni zizike majal”. Če se mi kdo želi pridružiti, da skupaj popevamo “s sercom”, sem na voljo.

33. dan izolacije Skoraj sem pozabila napisati svoje današnje vtise. Vam povem, da je to posledica dveh razburljivih dni. Toliko stika z ljudmi nisem imela že skoraj dva meseca. Tudi psa sta že čisto nora, saj sta se navadila lenobnega ritma, zdaj pa ju že dva dneva neusmiljeno ženem okoli. Don vsake toliko stoje spi, prisežem. No, saj ni edini. Nekaj sem se hotela ženirati, ker sem v dveh dneh osebno čestitala kar dvema prijateljicama, a me je naš predsednik potolažil, saj je pokazal, da se po novem lahko sprehajamo brez mask in rokavic ter se svobodno znova stiskamo. Sedaj vem, da je to sprejemljivo. Na žalost nimam več Abrahamovk, pa bo moralo stiskanje počakati. Na srečo imam še vedno BP. A bodimo iskreni, stiskanje izven domače hiše je bilo vedno bolj razburljivo. Pa tudi špricarji so pri drugih vedno boljši.Stiskanje, objemanje, sproščenost, vse to je očitno postala stvar preteklosti. To opazujem pri drugih, to čutim pri sebi. V dveh dneh sem srečala tri res dobre prijateljice in vse smo v zadregi od daleč nakazovale objeme in poljubčke pošiljale kar v zrak. To bi moral nekdo posneti, po mojem smo bile videti omejeno. Sicer nikoli nisem zagovarjala pretiranega privijanja teles in mokrega cmokanja, a to je le smešno. Če bomo izgubili to, bomo izgubili zelo veliko. Kot sedaj redno objemam sama sebe in kavo pijem z računalnikom, sem danes tudi intervju opravila kar z računalnikom. Po elektronski pošti sem dobila vprašanja, ki sem jih brala, na njih odgovarjala, kamera pa me je snemala. Počutila sem se neumno. Upam, da se bodo vrnili tudi tisti časi, ko bodo lahko na obisk znova prišli tudi novinarji. V bistvu je življenje postalo absurdno. In potem vidiš našega uberpozerja Boruta, kako lahkotno poskakuje po meji v prijetni družbi uniformirancev in predsedniške suite, pogledaš se v ogledalo in vidiš – k(o)ronanega osla. V meni se prebuja upornik. Ima me, da bi šla na občinsko mejo in jo prestopala. Kar tako, da imam občutek, da sem prava revolucionarka. Na žalost takšnega odpora ne čutim, ko je v igri hladilnik. Zdi se mi, da se širim kot število okuženih s koronavirusom – en dan manj, drugi dan bolj. Ravno pomislim, da se širjenje zaustavlja in da bom počasi šla v minus, pa naslednji dan eksplodiram. Po izolaciji bo uradna uniforma muzeja postala trenirka. Vsem bom naročila rdeče-modre trenirke z logotipom muzeja na hrbtu. Mogoče šuškave, takšne, kot smo jih nosili v osemdesetih, da se vrnemo v mladost. Hkrati me nikoli nihče ne bi mogel presenetiti in uloviti pri čem prepovedanem, ker se to šuškanje sliši na kilometre daleč. Vsekakor vredno razmisleka. Zadnje dni se je govorilo o prisluškovanju telefonom, a sem samo odmahnila z roko. Danes je tudi mene prijela paranoja, saj me je televizor ob osmih z opomnikom opozoril, da je na RTVSLO 2 ob 8.55 oddaja o Cankarju za maturo. Kako za vraga televizor ve, da se pri nas pripravljamo na maturo? Kateri mali zeleni me gledajo? Danes si bom naredila kapico iz aluminijaste folije, meni že ne bo nihče bral misli…

34. dan izolacijeDolgočasen dan, kratek zapis. Zmanjkalo je keksov. Jedli smo ostanke včerajšnjega kosila. Še od včerajšnje pizze čutim precej prebavnih težav, odvadila sem se naročene hrane. BP je po kosilu maznila celo škatlo Toffifee. Sekirala se je šele potem. Jaz sem maznila celo (majhno) Dorino. Nisem se sekirala. Pijem veliko Donata. Ponovno se dokazuje, da se vse začne in konča s prebavo. Če ne bi bilo tako pozno, bi sedaj poklicala Danči, da predebatirava črevesje. Glede prebave – nekdo je zadelal straniščno školjko. Ne iščem krivcev, “odštopavala” pa sem jaz. BP je zahtevala masažo. Pri iskanju epicentra bolečine je mesto opisala kot točko, kjer angelom rastejo krila. Ne vem točno, kaj je hotela povedati, točko pa sem, kljub številnim pomislekom glede veljavnosti opisa, vseeno takoj našla. BP je obiskala pedikerko. Sedaj ima tačke kot svilo. Potem je pedikerka podplate uredila še sebi. Danes zvečer se ne bova “šmirglali”.Prestolonaslednik je mrcvaril ubogega Cankarja, BP mrcvari novo zakonodajo. Morda bi bilo bolje reči, da nova zakonodaja mrcvari njo. Jaz se mrcvarim z motivacijo. Ta upada, količina dela pa raste. Res so burni časi.Po cesti okoli bloka so trobili avtomobili in se vozili okoli. Zdaj sem izvedela, da so protestirali. Vlada se full sekira (veš da), mi pa smo se itak vsi pogovarjali o tem, kdo se te ženi, če pa so poroke odpovedane.

35. dan izolacije Še malo pa praznujemo 40-ko (40 dni izolacije, seveda). To bo veselo. Moramo nabaviti vse za špricarje. Sosedje kakšno nadstropje pod nami se pripravljajo že nekaj dni. Oni so posegli po zdravilnih rastlinah, ki jih pridno kurijo ob odprtem oknu. V stanje zamaknjenosti padamo tudi v našem stanovanju. Nasploh se mi zdi, da smo v tej vrsti stanovanj zadnje dneve mirnejši in bolj dobre volje. Ne pošiljajte nam policije, nič ne vem!Don ima znova prebavne težave, ti čiraši so res težki za hranit in pazit. V lekarni nas čudno gledajo, ko jim povemo, za koga so zdravila. Kaj pa rovarijo po naših zadevah, lagali ne bomo. Sancha boli briga. Zasedel je posteljo. Po novem prosimo, če se mu lahko pridružimo. Vedno godrnja in se nerad umakne. Ko ima pavzo, stoji ob skodelicah s hrano in še vedno nadira Dona in se baše iz čiste favšije. Spominja na kosmato žogo. Prestolonaslednika boli briga, da se bodo kmalu odprli frizerski saloni, čeprav je videti kot “gozdni Joža”. Odločil se je, da si bo puščal brado in lase do konca izolacije. Kot znak protesta, ker ne more videti svoje ljubezni. BP se pritožuje, ker samo ona hodi v trgovino. Mislim, da ji bomo postavili spomenik. Načrt je v izdelavi, vključena bo koronska simbolika. Postavljen bo na križišču Proletarskih/Kardeljeva. Tudi njena frizura je vsak dan bolj avanturistično razpoložena.Jaz imam na glavi kučmo brez oblike in smisla. Moja naravna barva kar kriči od veselja, ker je prišla do izraza. Kljub temu ne razmišljam o frizerju, zdaj je pravi čas za eksperimente. V stanovanje smo prinesli za en gozd zelenja. To je super dokler smo doma. Ne vem, kaj bo z rožami, ko se bomo vrnili v vsakodnevni ritem in ko bom za kakšen mesec izginila na dopust. A o tem bom razmišljala kasneje…

36. dan izolacije Dnevi so se mi pomešali. Največji delodiš dobim ob sobotah. Prav z užitkom sem delala. Ves dan. Verjetno bo tako tudi v nedeljo. Čez teden bom nato venela? Ni mi jasno, kako se bom kasneje vrnila v normalni ritem.Zamerim vsem, ki se nastavljate po svojih lepih vrtovih in objavljate fotografije. Pomislite na nas, ki sedimo v 14. nadstropju. Nekako se mi ne zdi, da bi si naredila piknik na travniku za Betnavskim gozdom. Že zaradi tega ne, ker iz prve roke vem, da je polulan od A do Ž. BP je prav tako ves dan delala. Očitno beživa pred realnostjo.Prestolonaslednik se veseli sprostitvam omejitev. Pa ne tistim, ki jih obljublja vlada. Mislim, da je skrajni čas. Samo omenjam, da je nož pospravljen, izvlečena je airsoft puška. Lahko to naredi kakšno resno škodo?Malo zamerim tudi spodnjim sosedom, ker danes ne kurijo svetih trav. Morda sva zaradi tega z BP tudi bolj napeti. Moramo se dogovoriti za nek razpored, da ne sedim ob oknu kar tako, brez smisla. Večino večera mi je ob objavljanju učnih materialov za muzej vzelo bentenje čez MIZŠ in maturo. Pa saj ne vem, zakaj se tako penim. Malo sem padla v tisto leto, ko smo kot dijaki protestirali proti uvedbi zaključnih izpitov kar tako, čez noč. Pa tudi Cankar verjetno deluje name. Koleno imam trdo kot kamen. Morda celo malo preveč…