45. dan izolacije Današnji dan se je odlikoval po rekreaciji. Najprej sem sprehodila kosmatinca, nato sva šla s Prestolonaslednikom na sprehod po mestu. Zdelo se nama je, da se je potrebno pokloniti spominu na padle v drugi svetovni vojni ob spomeniku NOB. Očitno nisva bila edina takšnega mišljenja, saj nas je prišlo veliko. Presenečena sem bila, saj ponavadi ob 27. aprilu ni tako, a očitno je izolacija naredila svoje, prav tako lepo vreme in zaželeli smo si svežega zraka. Verjetno smo se čisto slučajno vsi znašli na enem mestu. Veselilo me je, da so se nam pridružili tudi policaji, ki so se prav tako poklonili žrtvam. Nič lepšega kot če vidiš, da civilno prebivalstvo in uniformirano skupaj postopa po lepem vremenu in uživa v prazničnem opoldnevu. Presenečena sem bila, da jih je toliko v službi in da so se prav vsi znašli tam, ampak kaj pa jaz vem. Ne hodim veliko po mestu, morda je to običajno. Srečala sem prijateljice, očitno so se nekaj mulile, saj me niso hotele objeti, samo od daleč so me pozdravile. Res pa je, da nisem čisto in popolnoma prepričana, da so bile one, saj so imele čez obraz masko. Bilo mi je vroče, sploh, ker sem veliko hodila, saj me je prijazni policaj opozoril naj ne postopam. Po mojem je tudi on ocenil, da sem se v izolaciji preveč zredila in mi je želel to na prijazen način povedati. Ker me je ves čas spremljal s pogledom, se seveda nisem upala ustaviti. Potem sem videla, da so vsi sprehajalci krenili v isto smer. Ker sem samo ženska, me je to seveda zaintrigiralo in sem odšla za njimi. Še sedaj ne vem, kam so krenili in zakaj, na koncu smo namreč končali na istem mestu. Potem sva šla domov. Bliža se še en praznik. Tokrat se bomo morali pokloniti spominu na delavce, ki so se borili za delavske pravice. Vrnimo se k BP. Ne upam si napisati zapisa brez omembe BP. Sinoči sva namreč legli in v temi sem naenkrat slišala vprašanje: “Si me danes kaj omenila?” Hotela sem se šaliti, zato sem zanikala. Niti pod razno nisem pričakovala, da se bo razburila, prižgala luč in prižgala mobitel. Oddahnila si je, ko je videla, da je nisem izpustila, popolnoma blažena pa je bila, ko je videla ocene, da je zvezda. Hvala vsem, ki jo hvalite. Zaradi vas so moji dnevi in noči mirni! In ja, kot vedno je tudi danes zvezdniško skrbela za najino blagostanje, zato jo javno hvalim. Prestolonaslednik se norčuje in vsakič, ko sem za računalnikom, opominja, da ga MORAM omeniti v dnevniku. BP se to ne zdi smešno. Z njima mi ni nikoli dolgčas. A kljub vsej kontroli in navodilom ugotavljam, da se imamo prav luštno. Mislim, da sem BP dobro izbrala, Prestolonaslednik pa je enostavno uspešen genetski eksperiment. Ne morem si zamisliti, da bi morala toliko dni preživeti zaprta z ljudmi, ki bi me dolgočasili ali živcirali. Na Hrvaškem so se odprli muzeji, mi ostajamo zaprti brez kakršnihkoli napovedi za prihodnost. A kmalu gremo k frizerju in po nohtke. Če bi si lahko šla še kupiti novi gvant… To bi bil raj!Dan zaključujem brez večerje. Meni pa res ne bodo policaji govorili, da naj se še kar gibam!

46. dan izolacije Naj še kdo reče, da je v izolaciji dolgčas… Zdi se, da so obiski veterinarja z Donom neke vrste mesečni ritual. Tokrat se je poskušal prikopati do Kitajske in si je med kopanjem raztrgal blazinico na tački. Ni on za ta kmečka opravila, eventualno za grabljanje peska v Zen vrtičku. Izvedela sem, da so nas med včerajšnjim sprehodom pridno fotografirali, zato je naš minister zdaj naročil podroben pregled fotografij. Verjetno je užaljen, ker njega nihče ni povabil na sprehod. Saj sem tudi jaz šla sama, pa ne preverjam zdaj kdo je bil s kom. Človek mora biti predvsem zadovoljen sam s seboj, šele nato je za v družbo. Obljubim pa, da bom ministra naslednjič povabila, da se mi pridruži. Vsak si zasluži vsaj enega prijatelja.Prestolonaslednik je danes ves dan delal na montaži, kot da montira original Ben Hura. No, končno sem dobila nekaj v roke. Jutri morate preveriti poročila na FB Trafike. Zagotavljam veliko smeha. Večer je preživel med ženskimi liki cankarjeve dramatike. Njegovo mnenje o cankarjevski materi je nadvse dobro razdelano, ni pa za v javnost. Upam, da o tem ne bodo razpravljali v eseju. BP sem danes bolj malo videla. Kdo bi rekel, da je v izolaciji tudi to možno. Vznemirjenje okoli kosmatinca in delo v Prestolonaslednikovi sobi, pa seveda dremež, vse to me je držalo daleč od BP. Na srečo ne velja vedno tisti rek – daleč od oči, daleč od srca. Morda je nisem videla, njen prodorni glas pa prodira v vsak kotiček našega stanovanja. Za živahno razpoloženje pred večerom je poskrbela naša vlada. Izvedela sem, da bi morali jutri vsi v službo in muzej že kar takoj odpreti obiskovalcem. Ne skrbi me toliko, da tega ne bi zmogli, kolikor me skrbi dejstvo, da nimam urejene frizure. Pa tako sem upala, da bo vlada šla po logičnem zaporedju in najprej poskrbela, da se uredimo in se šele nato vrnemo v službo. Saj pa so te neke prioritete jasne! Seveda se s tem pod vprašaj postavlja smisel obstoja zapiskov iz izolacije. Bomo videli, kaj bo prineslo jutro. Pravijo, da je jutro pametnejše od večera. Vendar pa pri nas vsa pravila postavljamo na glavo, logika pa že kar nekaj časa leži zaradi hude migrene. Dan zaključujem s potrebo po Persenu.

47. dan izolacije (ki to več ni) Glejte zdaj – saj ne bi bilo tako hudo, če bi vlada samo čez noč odprla muzeje, brez da bi nas o tem pravočasno obvestila, obstajajo še hujše zadeve. BP je namreč že ves dan kisla, ker se je navadila, da delam od doma. Ona bi najraje videla, da tako ostane še vsaj do trenutka, ko bo Hrvaška odprla meje brez da jo nato zaprejo za dva tedna v samoizolacijo. Sedaj imam punt doma, punt v javnosti, ki ocenjuje, da naše delo pozna bolje kot mi, punt na celi črti. Tudi Don me ves dan očitajoče gleda, saj sem kar dvakrat za dalj časa zapustila njegovo bližino in izginila. V načelu je vseeno samo Sanchu in Prestolonasledniku. Slednjemu sploh, saj je že zdavnaj ugotovil, da je BP bolj uporaben starš kot jaz. Ponoči nisem spala, danes sem ves dan delala kot konj in odgovorila na najmanj 30 klicev raznih novinarjev. V glavnem, stanje je bilo noro. To potrjuje tudi moja glava, ki se je odločila upreti in zaboleti do meje vzdržljivosti. Na srečo sem dan zaključila s prijetnim mini koncertom v muzeju. BP je danes doživela vrhunec izolacije, saj je po pošti končno prejela cvrtnik na vroči zrak. Za kosilo smo pojedli toliko ocvrte hrane, da sem morala popiti liter Donata. A BP je bila vsaj za trenutek zadovoljna.Danes kaj več iz mene ne boste izvlekli, ker moja duša spi. Razen tega se moram posvetiti BP preden bo ogenj v strehi. Mislite, da je to mala malica? Ali ste vedeli, da je bila BP svoj čas državna rekorderka v metu krogle? Ne želim si, da me vrže do Gradca. Pa pazite, kaj govorite, doma imam smrtonosno orožje!Dan zaključujem s prazno glavo in izčrpana. Upam, da bom prišla do lastne postelje… Čeprav se mi zdi, da je tudi Donova postelja ob moji delovni mizi čisto zares privlačna in takooo zelooo mehka…

48. dan norišnice Moja mama me je učila, naj molčim, če o kom nimam povedati kaj lepega. Zaradi tega sedaj, če me kdo kaj povpraša o trenutni politični situaciji na državnem nivoju, poskušam molčati. Pravijo, da je molk zlato, mene pa grozno srbi jezik, pa prsti tudi. A če kdaj, sem zadnje dneve spoznala, da prepričanega ne moreš prepričati, da nekateri ljudje res ne zmorejo preseči sovraštva, ki ga nosijo v sebi in da zdrava pamet ni “bogom dana”. Danes sem se hladila, ker sem včeraj zakuhala kot motor. Kar kadilo se je izpod mojega bananinega olupka. Morda je zakuhanim možganom pripisati tudi konkreten kiks, ki je priletel iz mojih ust, saj sem v intervjuju za TV, tema je bila praznik dela, govorila o protestantih, mislila pa na protestnike. Samo enkrat mi je pobegnilo, a si mislim, da bo to slišalo pol Slovenije in še krave na Veliki planini bodo s parklji kazale za menoj, ko se bom pojavila tam. Se lahko človek še bolj osramoti? Verjetno že, a danes sem obremenjena s tem. A Trubar se obrača v grobu. Ker je včeraj pol Slovenije ugibalo o tem, kaj vse muzeji v zadnjih tednih nismo delali in nismo naredili, sem naredila spisek opravljenega dela in moram reči naslednje – če ti rezultati pomenijo “nič delati”, potem si želim, da moji sodelavci skupaj z menoj tudi v prihodnje ne bi delali čisto nič! Pravkar (ob 23.00 sem za danes končala s tem ničem).Danes sem BP za praznik povabila na izlet v občino po njeni izbiri. Gledala me je kot tele v nova vrata. Nobenega predloga ni podala. Je pa pripravila Jagodno-borovničev trifle. Zagotovo vas zanima, kaj to je. Ne znam opisati, vem pa, da je dobro (ker sem smela poskusiti sestavine) in prepričana sem, da se bom dodatno zredila. Naj vam bog da boljšo polovico, kot je moja, pa boste videli, kako nemogoče je ostati suh. Do takrat me ne sodite po mojih oblinah!Prestolonaslednik je dan posvetil maturi. Skoraj mi je žal, da se ukrepi opuščajo, saj je bil doma kar priden in ubogljiv. Pa celo izvedela sem kaj od njega. A vse se mora enkrat vrniti v najstniško normalo, menda.Donu tačka celi, je rekel veterinar, Sanchu pa so zato odkrili težave s pljučki in srčkom. A dobili smo tablete, ki naj bi zadevo rešile. Ta salonski pesjanar se ne da. Zakaj pa se bi? Skotali se s postelje k skodelici, na trosed in tako kroži ves dan. Dan zaključujem s polno glavo in polno ritjo vsega. Jutri je nov dan. Skoraj se že bojim, kaj si bodo izmislili oni zgoraj.

49. dan norišnice Zadnji dnevi so pustili posledice, zato sem danes predvsem počivala. No, rešila sem tudi neke zadeve, ki so že dolgo na moji to-do listi. Ene tistih stvari, ki se jih tedne izogibaš, ker so ti tečne, potem pa jih rešiš v petnajstih minutah in se čudiš, zakaj si se jih izogibal. BP si je dan krajšala s svojo najljubšo igračko -fritezo na vroči zrak. Moram reči, da ji gre vedno bolje. Čas izolacije je izpilil njene kuharske veščine. Na žalost ni izpilil najine linije, ampak jo je lepo zaoblil. Zjutraj me je zbudila budnica pod našim oknom. Ob neki načloveški uri so tako rohneli, da me je skoraj kap. Ne vem sicer, kakšno turo so izbrali, a pod mojim oknom so tulili kar dvakrat. Komaj sem zaspala nazaj. Naslednjo budnico je priskrbela BP, ki mi je pripovedovala o svojih sanjah. Tudi drugače ima BP precej žive sanje, ki lahko konkretno vplivajo na njeno razpoloženje. Tokrat je sanjala, da sva bili ločeni – ona v Zagrebu z mamo, jaz v Mariboru s Prestolonaslednikom. Bil je božič, a se nisva mogli videti, zaradi tega je bila zelo žalostna. Iz žalosti je svoji mami rekla (citiram njene besede): “Če že za božič ne morem biti s Sandro, (zdaj bi človek pričakoval nekaj nadvse romantičnega, ne???), potem mi vsaj speči odojka in naredi francosko solato!” Tako torej!? Prestolonaslednik je te sanje lepo ocenil – v sanjah moje BP sem primerljiva s pujsom in francosko. V bistvu me je enostavno zamenjati. Lahko bi bilo sicer slabše, če bi me bila, naprimer, pripravljena zamenjati s tri dni staro žemljo in pasjo radostjo. Tretjo in najbolj kvalitetno budnico pa je priskrbela varnostna služba, ki me je obvestila, da je v muzeju sprožen alarm. Tako sem na ta praznični dan še tekala po muzeju, ki pa je bil na srečo nedotaknjen.Ni torej čudno, da danes nisem imela ne energije ne volje za popoldansko rekreacijo, čeprav je po toliko dneh in pridobljenih kilah rekreiranje že skoraj državljanska dolžnost. A zdi se mi, da sem se zadnjih nekaj dni pojavila že čisto povsod, samo še iz paštete nisem skočila, zato sem ocenila, da ni nujno, da sem vedno in povsod prisotna. Ob posnetkih te množične rekreacije, ki smo ji bili danes priča, sem se spomnila na Trimčka. Čudna asociacija, vem. A Trimčku v čast bom kolesarila naslednji teden. Samo gume še moram napumpati. Dan zaključujem s prijetno zavestjo, da imam okoli sebe ljudi, ki imajo jajca in so mi podpora. Lepo je vedeti!

50. dan norišnice Bliža se čas obračuna s samim seboj. Počasi se bo življenje vračalo v t.i. normalo, za nami je 50 dni drugačnega življenja. Kaj ste v tem času naredili?Pa poglejmo… Nisem se naučila igrati klavirja, čeprav sem se, če se spomnite, nekaj ustila. Imela sem celo ponudbo za dostavo glasbila, a sem se delala neumno.Nisem osvojila nobene nove ročne spretnosti. Nekaj malega sem se ukvarjala s kvačkanjem, a daleč od tega, da bi končala npr. poletno deko, ki sem si jo zadala na začetku izolacije. Morda sem uspela narediti kakšnih 20 cm iste. Ni ravno nek dosežek.Nisem se posvetila sebi. Moj največji dosežek sta dve samopedikuri, ki sta bili izvedeni v nuji. To je to! Bog ne daj, da se lahko hvalim s kakšno telovadbo, BP je na začetku izolacije omenjala jogo. Nič od nič! Še dobro, da imamo kosmata tačkarja, ki zahtevata dolge in aktivne sprehode. Prevzela sem jutranji, najdaljši šiht. Drugih dosežkov ne morem naštevati.Nisem obnovila nič v stanovanju, tudi čistilne akcije nisem izvedla. Le tu in tam bolj površno čiščenje. Odkar so odprli Bauhaus, vsi v našem bloku nekaj delajo, pri sestri so bili pridni vse od začetka, jaz pa NIČ!Nisem prebrala celega kupa knjig. Prežvekala sem dve, trenutno sem na tretji. Da se razumemo, jaz sem drugače strastna bralka. Katastrofa! Sploh se nisem mogla zbrati, zvečer pa sem ob knjigi v sekundi zaspala. Nisem začela kuhati ali ponovno peči. Včasih sem pekla odlična peciva, torte in kekse. No, morda tukaj nismo nič izgubili, samo to bi še nam bilo potrebno. Nisem oprala oken, čeprav vse od tistega peska še komaj vidim lep razgled skozi okna. Prav tako po prvem tednu nisem več posedala v kavarni Sedma nebesa. Nisem uredila fotografij, nisem zložila dokumentov… Sem pa veliko delala za službo. To pa ja! Nisem nadoknadila klepetov s prijateljicami in družino, čeprav sem si v začetku izolacije zadala, da si bom vzela čas za ljudi, pa čeprav na daleč. Da se ne bom samo kritizirala, mislim, da si zaslužim tudi seznam opravljenih nalog.Kaj sem uspela narediti:- zredila sem se- ubila sem vijolico- skoraj sem ubila ciklamo (ni se še čisto zlizala, njena usoda še visi na nitki)- preživela sem izolacijo z družino in to brez kakršnihkoli negativnih posledic. Pa ne sodite prestrogo – kaj ste iz izolacije potegnili vi?

51. dan norišnice Moj naslov (norišnica) postaja iz dneva v dan bolj smiseln. Ko sem danes preletela twitter in poslušala našega precednika, kako finskemu narodu izreka… nekaj pač… sem začela delati seznam diagnoz za posameznike. Dopoldan so me morali opomniti, da sem obljubila članek o Titu. Ob pripravah na odprtje muzeja čas pač izredno hitro mineva in kar naenkrat je bila panika. Hitro sem ga spisala, pri čemer so mi pomagali številni prijatelji in znanci. Iz mene je kar vrelo. Taki časi so pač, zadnji dnevi pa so sploh velika preizkušnja za moje živce. Dan je minil v veselem pričakovanju izleta v tujo občino Lenart, kjer nas je družina pričakala s ceremonialnim sprejemom eksotičnih prebivalcev Maribora. Že dolgo nam ni bilo tako fino, smo ugotovili na poti domov. Morda je padel kakšen špricarček preveč, a po petdesetih dneh smo si zaslužili malo veselja. Kosmatinca sta zajadrala v zeleno svobodo in domov smo prišli malo potolaženi. Doma se je razvnela razprava med BP in menoj, kdo je pravzaprav razvadil Prestolonaslednika. Situacijo je razčistil Prestolonaslednik, ki je ocenil, da ima le BP v našem domu dejanske kvalifikacije za razvajanje. Moja vest je torej čista.S to čistjo vestjo in še zadnjimi navodili delavcem in obiskovalcem se odpravljam v posteljo. Jutri je nov dan.

52. dan norišnice Norišnica od zgodnjega jutra. Najprej me kliče novinarka, da me spomni, da se čez pol ure javljamo v živo iz muzeja. Seveda sem to v zmedi prejšnjih dni pozabila. Sedaj vsi domači vedo, da sem lahko pripravljena v sekundi, s pranjem glave vred. V muzeju sem bila v 22. minutah. BP pravi, da v prihodnje ni več izgovorov. Norišnica!Računovodkinja je obupana, saj iz dneva v dan tako spreminjajo zakonodajo, da vsak dan stvari dela na novo. Norišnica!V muzeju so tako razkužili, da se te ne more prijeti nič. S sosedom sva pokomentirala zadeve v gostinstvu. Kavarna Tabu v muzejskem dvorišču je torej odprta, a lastnik samo obupano zmajuje z glavo nad logiko ukrepov. Norišnica! Imajo pa dobro kavo, ponovno so me spomnili na to.Klicala me je prijateljica. V stiski je zaradi vrnitve v službo. Otroka ostajata doma. Pravi, da jo boli želodec, da je nemirna. Ne ve točno zakaj, ker ima svojo službo zelo rada. Stiske so tukaj. Norišnica!Dolina šentflorjanska je polna strokovnjakov za varnost pri delu v muzejih. Vsi vedo vse. Sploh pa vsi vedo, da 70 direktorjev muzejev, ki med drugim dosegajo tudi velike mednarodne uspehe, ne ve kaj dela. 70 bedakov proti enemu pametnemu predstavniku vlade, ki se vprašuje, kaj smo delali zadnjih mesec in pol. Ko se bo enkrat v življenju dejansko prikazal v muzeju, mu bom z veseljem pokazala, kaj vse smo muzeji v tem času delali. Sicer pa lahko samo malo pokuka na internet, pa mu bo morda jasno. Norišnica!BP me je po 74. dneh spravila v trgovino. Z masko na obrazu sem se dušila, znojila pa sem se, kot da sem v Areni v savni. Norišnica!Doma so me nagovorili, da s strojčkom ostrižem Sancha. Sedaj izgleda kot dobro rejena podgana. BP in Prestolonaslednik nista zadovoljna in se smejita. Meni je pomembno, da me je pohvalila Sanchova frizerka, priporočila je le še, da malo postrižem okoli ušes. Dejansko sedaj vidim, da lahko kratka dlaka močno poudari v karanteni pridobljene kile. Zato mene k frizerju ne boste dobili in pika. Rajši slaba frizura kot velika zadnjica. Norišnica!Doma se nudim, da postrižem še druge člane družine. Nihče se noče javiti. Malo sem užaljena, ker se dvomi v moje sposobnosti.

53. dan norišnice Deževalo je, pa tudi toplo ni bilo najbolj. Še sreča, da imamo pred muzejem nadstrešek, da smo se lahko z novinarskimi ekipami skrili pred dežjem. Nobena ekipa ne vstopi, takšna so navodila. Vreme je bilo v času izolacije vzorno, zdaj se mu je pa skisalo. To nikakor ni dobro za terase lokalov. A se mi zdi, da bodo ljudje sedeli zunaj, pa čeprav jim bodo na glavo padale sekire. Nekateri kolegi so se po skoraj dveh mesecih čakanja na delo vrnili pod muzejsko streho. Nekoč bi morda mislili, da je počitek doma super, zdaj vemo, da si lahko človek neskončno zaželi tudi povratka v službo, med ljudi, ki niso člani družine. Prestolonaslednik je pisal preverjanje znanja – esej. Online. Bomo videli, kaj bo rekla online profesorica. Matura bo, pa če bodo prekle padale. Ker brez tega se bo svet postavil na glavo. Kakorkoli, meni je že za vse vseeno.Sancho je čudežno nehal sopeti. Menda ja, če pa je imel na sebi sto kil dlake. Ko končno pridem do kozmetičarke, bom verjetno tudi jaz lažja za nekaj kil. Čas karantene je bil nekako kot zimski čas, ko nožice skrivamo v hlačah in nogavicah. Who cares! Zdaj pa bo treba počasi pokazati vso lepoto. BP je bila danes zakopana v delo. Nekaj so jo nervirale stranke, zato jaz nisem upala migniti niti z brkom. Ja, tudi to sem si pridelala v izolaciji. Prestolonaslednik je pridelal brado sumljivega značaja. Okoli ust nič, samo pod pregibom so se razbohotile neke nakodrane dlačice. V bistvu se ti takšna oskubljenost skoraj zasmili. Še vedno vztraja pri imidžu gozdnega Jože. Videti je, da se bo njegovo ljubezensko stanje vrnilo na stare, utečene poti. Predvidevam, da bo to s seboj prineslo svežo pričesko in slovo od podbradnega grmičevja.Jutri se bom lotila novega projekta. Čeprav se mi zdi, da sem skoraj zrela za dopust. A ne bom ga koristila za posedanje po stanovanju. Morda bomo letos vseeno uspeli dlje kot do Lenarta ali Razvanja.

56. dan norišnice Sem že mislila, da je moja zgodba zaključena, tudi časa za branje ni več, a me je BP sekirala. Zakaj res ne? Saj tu pa tam se v mojem življenju res kaj zgodi, tudi če nisem zaprta v hišo. Naprimer, vračamo se v življenje pred korono, ali pa bolj v življenje po koroni. Vsak dan neko novo vprašanje, ker imamo vsak dan v muzeju drugačne obiskovalce. En bi tako, drugi bi tako… Študentka na vratih, ki je sicer že dolgo seznanjena z delom muzeja, poskrbi za še kakšno dodatno simpatično zmedo. Tako me je naprimer klicala, da je v muzej prišel fotoreporter, ki bi me rad fotografiral. Ker nisem bila niti blizu muzeja, sem poklicala prvega znanega novinarja in poskušala rešiti zadevo. Izvedela sem, da sem preveč domišljava. Fotoreporter je hotel fotografirati muzej, ne mene. Še norca se je delal iz mene, novinar, namreč. Sovražim fotografiranje. Z BP sva imeli oni dan zelo globoke pogovore, kaj si katera v tem trenutku najbolj želi. Jaz sem si globoko zaželela penzijo. BP je rekla, da se ona bolj veseli malih stvari, recimo petkom za začetek. No, njej je želja že danes izpolnjena, jaz bom svojo čakala še 20 let. Zato, dragi moji, je treba imeti skromne želje. Nato sem si zaželela zajtrk in vsaj ta želja se mi je izpolnila. Včeraj smo slavile še enega Abrahama. Ta priletni gospod nas je v tem času kar trikrat opomnil, kako hitro teče čas. Tokrat smo se vsaj lahko družile ob pijači in jedači. Celo objele smo se, I. je rekla, da ji je poln k*** tega, da se niti objemamo ne več. Tako ali tako so rekli, da nismo dovolj prekuženi in nekje je potrebno začeti. Nato smo se prekuževale z gin&tonicom in kislimi kumaricami. Na koncu se nismo več pogledovale, katera bo naredila prvi korak, kar vse povprek smo se objemale. V dobrem in slabem, smo rekle. Vse tri letošnje slavljenke opominjam, da s tem nismo zaključili. Mi še vedno pričakujemo zabavo. Ponovno sem morala z BP v trgovino. Zavedajte se, da ima vsaka stvar svojo ceno. BP je skrbela zame, zdaj moram jaz z njo po trgovskih centrih. Pa ne bojim se korone, le trgovine sovražim. Razen tega dobi BP takoj velike apetite. Nisva še niti zapustili Europarkovega parkirišča, že je hotela jutri na Veliko planino. Ne me basat, sem rekla, jaz se moram sedaj odpočiti. Pa ne morem biti kar vsak dan na poti. Na srečo je pred nami vikend, Prestolonaslednik pa ima po dooolgem času znova dostop do svoje ljubezni. To pomeni, da bova za vikend več ali manj sami. Le Don zahteva vedno več ljubezni, Sancho pa se je očitno prehladil in imamo vsake toliko sredi stanovanja lužice. Penzič naš.Ta vikend bom morala napumpati gume na kolesu. Mater, kaj vse sem pripravljena narediti za svojo domovino.

57. dan norišnice V načelu dan v ničemer ni odstopal od drugih. Sprehod, na katerem se je Don pošteno okopal v potoku pri Ledini, malo ležanja, malo gledanja televizije, malo branja, malo dremanja, malo dela (odkrila sem en teden star seznam stvari, ki jih moram opraviti) in zopet malo ležanja… Vendar pa so si tokrat zapis zaslužile moje sanje. Kaj tako norega pa že dolgo nisem sanjala. Morda se kdo od vas spozna na sanje in mi bo razjasnil pomen, ali pa imamo med bralci kakšnega psihiatra, ki mi bo predpisal kaj močnejšega.Torej, v muzej se nam je najavila pomembna mednarodna vojaška delegacija. Dobila sem navodilo, da jim moramo pokazati vse razstave, poudarek pa naj bi bil predvsem na drugi svetovni vojni. Vsa urejena sem jih pričakala (ne vem, ali sem bila prej pri frizerju), jih nadvse pomembno nagovorila, nato pa smo stopili v muzej. Vsi so bili v uniformah, okrašeni z vrstami odlikovanj. Prva postaja so bili tobogani. Ja, sanjala sem, da je bil muzej mešanica zabaviščnega parka in muzeja, vse atrakcije pa so bile tematske. Tobogani so bili zaviti, strmi in dolgi kilometre in kilometre. Druga postaja je bila t.i. “tolažilna” spuščalica (ne vprašujte me, od kod mi ime). Bila je v bistvu kot zelo širok in dolg zaprt tobogan. Vse je bilo obdelano z mehkimi tepihi, po katerih je dobro drselo, vmes pa si lahko pobožal še mehke plišaste igrače. Po tej atrakciji smo si privoščili nekaj z avtomobilčki, vmes pa ves čas (kao) spoznavali zgodovino druge svetovne vojne. Ko bi se morali dobiti za kosilo, so vsi gostje izginili in nikjer jih nisem mogla najti. Hodila sem gor in dol po muzeju, povsod je bilo ogromno ljudi, svojih pa nikakor nisem uspela najti. Zato sem sprejela povabilo na kavo. Ne spomnim se, kdo me je povabil. Zbudila sem se. Sedaj pa razmišljam, da sploh ne bi bilo slabo, če bi imeli v muzeju kakšen tobogan, pa vlakce smrti, pred muzejem pa oni krof, ki je nekoč za praznike stal na Glavnem trgu. Tam bi ob krofih prodajali še karte za muzej, sokove in nekaj kratkega, da te pred vlakcem smrti ne zagrabi strah. To bi marsikaj rešilo, sploh glede lastnih prihodkov. Ideja je tu, samo še vlagatelje pridobim in dovoljenje ustanovitelja, pa smo na konju. Priznati morate, da ideja sploh ni slaba. Sedaj pa na plano sanjske bukve in mi razložite, kaj naj bi to pomenilo. Moje sanje, pa naj bodo še tako nore, niso niti do kolen cirkusu, ki se ga gredo oni zgoraj, v Ljubljani. Danes sem prebrala nekaj objav, zaradi katerih bi si najraje oči zalila s kislino. A potem se spomnim, da kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade in… natočim si gin&tonic, prižgem enega (pri tem tvegam, da mi bo BP odrezala glavo) in opazujem, kako tam eni liki kopajo, kopajo…BP je, mimogrede, za kosilo pripravila fileje osliča. V bistvu je bilo za mizo napeto, saj sva obe spregledali nekaj kosti, nato pa sva se davili, kašljali in v grlo potiskali prste (vsaka v svoje grlo, da se razumemo). Izrazila sem mnenje, da riba morda res ni za naju. BP, ki se je z ribo bolj borila, kot jo je jedla, si je nato raje pripravila sendvič. Jaz sem na “dieti”, zato sem jedla krekerje. Jutri bo bolj veselo, psa sta povabljena na igranje, midve pa na kavo. Danči, kava naj bo ob devetih na mizi!

60. dan norišnice Ne gledam več poročil, v časopisu preberem samo zadnjo stran, na kateri ponavadi ni nič posebej pretresljivega, pa osmrtnice in napovednik kulturnih dogodkov. V večji meri se s tem izognem večjim pretresom, sem pa dovolj na tekočem, da lahko pravilno odreagiram, v kolikor se znajdem v kakšni debati.Debat se v načelu izogibam, tišina mi je bližja. Če je tiho, ne moreš izvedeti nič slabega. Ker, bodimo realni, zadnje čase novice niso ravno najbolj prijetne. BP sicer spremlja novice, a slovensko ne razume ravno idealno, pa stvari razume po svoje, hrvaške novice pa trenutno veliko bolj pozitivno delujejo na mojo psiho. Zdaj, dragi moji, je predvsem potrebno ohraniti zdravo pamet in mirne živce. Verjetno je vse to eden od razlogov, da še vedno ne vem, kateri dan je. Zato sem bila danes globoko hvaležna sodelavki, ki me je opomnila, da imamo sestanek, ki sem ga napovedala prejšnji teden. Res bi bilo neprijetno, če bi manjkala ravno jaz. Da ne boste mislili, da je v takšni inormacijski izolaciji dolgčas. Niti najmanj. Pri nas doma je veselo, za to vedno poskrbi vsaj en član družine, ponavadi pa kar vsi. Te dni nas zabava mali kosmatinec, ki je začel zaradi zdravil piti hektolitre vode, zdaj pa deluje kot bomba – ko zalaja, nikoli ne veš, ali je lačen, ali se hoče božati, ali je panika za sprehod, ali pa je že prepozno in je naše talne obloge že prepojil. Kar naprej tekamo s papirjem in razkužili. Povem vam, korona ni tako vplivala na razkuževanje našega stanovanja, kot ta mali razvajenec, ki se je spremenil v meh. Spredaj vliva vase, zadaj zaliva po našem lepem stanovanju. To je razlog, da se je naš bioritem popolnoma porušil. Tedne smo vedeli, kdaj so sprehodi in kako dolgo trajajo, sedaj smo ves čas na trnih. Celo Prestolonaslednik je brez ugovarjanja psa sprehajal ob štirih zjutraj. Dokaz, da lahko ves svet poklekne pred ukazi palčka, da je David res lahko premagal Goljata. V našem bloku se že požvižgajo na pravila in v zraku je znova čutiti vonj gardenij ali česa pač že. Pri čistilih je pač tako, da veš, po čem dišijo samo, če prebereš naziv na embalaži. Razkužujejo nas ne, vidim, da so padle tudi maske, ki jih je videti samo še pred banko in trgovino. Tudi sama se jih izogibam, čeprav sem si nabavila eno zelo fensi. V bistvu smo doživeli dramo brez epiloga. Saj ne vem, če je to sploh vredno pomniti in o tem pripovedovati svojim vnukom. Bolj žalostna zadeva. Res pa je, da so se nekatere stvari spremenile na bolje, Slovenci smo končno postali narod kolesarjev in prav je tako. Le za Dona moram nabaviti prikolico. Za v košaro namreč ni, če bi ga privezala ob kolo, pa sem prepričana, da bi končala v Dravi.Dan zaključujem z zavestjo, da me zjutraj ob kavi pričakujejo sacher kocke. In v soboto bo sacher torta. Prestolonaslednik bo namreč prestopil mejo odraslosti. Okroglih 20 let.

61. dan norišnice Svoboda!! Evo, zopet lahko greste v Primark v Seiersbergu, pa v Ikeo, potem pa v Brauerei Puntigam, kjer boste pivo sfiltrirali skozi masko. Svoboda!! BP gre v Zagreb! V bistvu to sploh ni dobro, ker smo se lepo navadili živeti skupaj. O čem in kom bom sedaj pisala? Prestolonaslednik ima svoje življenje, psa pa samo skrbita za to, da imamo kaj čistiti. Bom pa lahko končno spala odkrita in ob zaprtem oknu, BP je namreč kar naprej “brez zraka”, meni pa celo noč zaradi tega vleče po ledvičkah. BP že naroča pohištvo za novo pisarno in cvetje zame. Povabila me je v Zagreb za vikend, kar v bistvu pomeni, da bom delala. Sosedje namreč poročajo o pol metra visoki travi. Imam svobodo, da uredim vrt. In imam svobodo, da od sedaj sama kuham kosilo. Zdi se mi, da mi ta svoboda ne diši ravno najbolj.

Zapiski iz vsakdanjega življenja 1. BP je odpeketala. Proslavili smo Prestolonaslednikov rojstni dan, še zadnjo oceno v 4. letniku in konec epidemije, po vsem lepem pa je izginila. Pospremila me je z besedami, da brez nje tako ali tako ne bova vzdržala. Da bova lačna, ker ne kuham in da jo bo v stanovanju pričakal kaos. Ona to ve. Ona je po mojem ubrala premišljeno strategijo, s katero me je zavedla v uporništvo brez razloga. Brez razmišljanja sem padla v past in danes skuhala kar dve kosili – za danes in za jutri. Ob tem sem tudi prala perilo in očistila kuhinjo ter oprala tla. Šele sedaj, ko sedim na trosedu, se mi je posvetilo, da sem padla na limanice. Šele sedaj mi je jasno, kako prav je imela naša soseda, moja razredničarka v OŠ Lenart, ko je moji mami rekla: “Iz Sandre pa nikoli nič ne bo!” Ob tem, da se lahko pohvalim vsaj s tem, da sem BP postavila na laž, se nikakor ne morem pohvaliti s tem, da sem pozabila na golaž, ki se je brez mojega nadzora kuhal 5 ur. Še dobro, da sem bila žejna in sem morala v kuhinjo. Pravijo, da ima bog rad budala in pijance. Trezna sem, torej vemo, v katero kategorijo spadam. Sem pa prepričana, da bo golaž ODLIČEN!Privajanje na službo gre počasi, premišljeno in z mnogimi dobrimi idejami. Kdo pravi, da človek ne bi mogle v pižami tudi v pisarno? Takšno lepo, reprezentativno, za čez dan. Prisežem, da sem že videla veliko slabše “formalne” kombinacije, kot so nekatere moje pižame. Ob tem sem se navdušila nad online sestanki. Ni več nepotrebnih voženj po štajerski avtocesti. Ni več prezgodnjega vstajanja in dolgočasnih voženj. Zdaj me samo hudič še nažene v Ljubljano. Medtem BP v Zagrebu pripravlja vse potrebno za moj prihod. Kosmatinca sta tudi z njo. Naročila je snažilko in vrtnarja, moja sveta naloga je samo še ureditev cvetja na balkonih. To pa bom že vzdržala. Če sem danes zjutraj za BP vrgla vedro vode in si čisto malo oddahnila v praznem stanovanju, me popoldan že vleče za njo. Vam povem, ljubezen nam je vsem v pogubo. Na srečo se mi nasmiha vsaj igralska kariera. Po dolgih letih ponujanja, da bi zaigrala v katerem od Prestolonaslednikovih filmov, mu je končno zmanjkalo opcij. Posneti mora film za sprejemni izpit, lik matere pa bi mi morda pogojno lahko “ležal”, kot je ocenil. Po dvajsetih letih si domišljam, da bi morda mamo res znala odigrati. Upam, da se mu ne bo javila katera druga igralka, takšna, ki predvsem ne bo njegova mama. Ker, zavedam se, v to odločitev ga je zvlekla res samo huda stiska. Oskar se mi nasmiha, a vam zagotavljam, da vas nikoli ne bom pozabila in da kot zvezda nikoli ne bom pozabila, kdo sem in od kod prihajam. I’m just Sandra from the block!