37. dan izolacije Končno smo dočakali dež, na srečo sem dopoldan opravila še veliki sprehod. Verjetno jutri ne bom.Don seje ljubezen okoli Betnave. Malo psičkam, malo psom (ne izbira), poljubil pa je tudi nič hudega slutečega nabiralca sončnih žarkov, ki je poležaval s slušalkami v ušesih. Kljub Donovi mokri ljubezenski izjavi je človeka skoraj kap. Tako je, če za sekundo obrnem hrbet. Dosegla sem rekord, dremati sem šla že ob 11.00 zjutraj. Je pač nedelja. Popoldan sem preverila znanje slovenske slovnice. Ni slabo, a bo še treba vaditi.Sedaj že četrtič ta teden gledam film Angeli in demoni. BP je naredila seznam filmov, ki bi jih lahko že stopetdesetič pogledali. Netflix, Britbox, 250 programov… midve pa se vrtiva okoli desetih primerkov. BP je naredila Tiramisu za tri dni. Imamo ga samo še čisto malo, zdržal bo 24 ur. Če. Mogoče je apetit bolj živahen tudi zaradi sosedovih zdravilnih trav. Saj veste kako je. Stopamo v nov teden, čaka me ogromno dela.

38. dan izolacije Videti je, da me vsaj ena oseba pazljivo prebira, saj je zaznala moje dileme glede tega, ali sploh imam še o čem pisati. No, tudi BP me je sinoči vzela v roke in se resno pogovorila z menoj. Omenila je objavo knjige in me primerjala z znanimi pisatelji, ki živijo od svojih pisarij. V tem se sicer čisto zares nisem našla, sem pa imela danes na srečo dovolj zanimiv dan, da imam znova o čem pisati. Dejstvo pač je, da ne morem vsak dan samo naštevati kaj vse sem pojedla, kje sem sprehajala kosmatinca, kako me je BP sekirala, da se je Prestolonaslednik zaprl v sobo in dodajati še nekaj pametnih misli iz Cankarja. Tega ne bi prenesli niti še tako dobri želodci. Kakor že velikokrat, je tudi tokrat v življenje posegla usoda in z majhnimi pripetljaji dosegla, da bo današnja objava znova malo bolj živahna (pa ne zaradi spodnjih sosedov in njihovih trav). Malo živahnosti je v naša dopoldanska življenja vnesel zvonec. Tega zvoka že dolgo nismo slišali. Sploh pa že dolgo nismo prejeli paketa!! BP se je že razveselila, da je prejela cvrtnik na vroči zrak (ali kako se že ta stvar imenuje), čeprav ga je naročila šele včeraj. Na njeno žalost ni bilo to, ampak sem jaz prejela nek ekstremno skrivnostni planer iz ZDA, format A4, super nobl. Brez navedenega pošiljatelja. Ker nisem nagnjena k teorijam zarote, si pač domišljam, da se nekdo norčuje iz mene. Planer je pač res čisto zadnja stvar, ki jo v tem trenutku potrebujem.Otrok je po 37. dneh končno prejel poziv na video predavanje, ki se je končalo tako, da je profesorica 15 minut robantila, ker niso bili vsi prisotni, nato pa predavanje prestavila na jutri ob 8.30, ko bodo vsi prisotni. Kakšna logika je v tem, mi ni čisto jasno. Dejansko sva s Prestolonaslednikom izgubila dragocene pol ure najinih življenj (priznam, tudi jaz sem bila radovedna). BP popuščajo živci. Dona, ki je želel sedeč na trosedu pogledati film, je nadrla, naj leže, saj se mora zaradi njega zvijati kot “marjetica na vetru”, da bi sploh kaj videla. Iskreno, zdi se mi skoraj nemogoče, da bi naju po toliko dneh izolacije veter sploh še premaknil, kaj šele zvijal, a si tega nisem želela izreči na glas. Razen tega, da se usaja na psa, sekira tudi mene in Prestolonaslednika. “NIKOLI ne pospraviš mleka, NIKOLI ne pospraviš kave, NIKOLI ne zložiš perila, NIKOLI ne pomagaš v hiši, NIKOLI ne odneseš smeti, NIKOLI ne poslušaš…” Danes sem zagrozila, da bom v svojem zapisku omenila, da se stalno pritožuje in si to zapisala na list papirja, da ne pozabim. Odpravila sem se v Prestolonaslednikovo sobo, ko sem se vrnila, pa sem našla pripis: “Pritožujem se, ker NIKOLI ne pospraviš mleka, NIKOLI ne zavržeš tetrapakov…” in dodala srček. Jao meni! In ob vsem tem mi ob kosilu še hladno izjavi, da mi je težko priznati, da mi je sekira padla v med, ko sem jo spoznala.Do konca je razočarana nad menoj, v glavnem. Zato je Prestolonasledniku, ko sva v njegovi sobi uprizarjala Kralja na Betajnovi (on je vsi moški liki, jaz pa vsi ženski liki), prinesla kavo Z MLEKOM. Kavo z mlekom! Tega Prestolonaslednik niti pod razno ne pije. Takoj se je opravičila s tem, da je to naredila po pomoti, ker se je kregala z menoj. (Bralci mojega bloga Kraljica Mati veste, da se BP rada krega v mislih. Trdi, da na tak način reši vse svoje težave). No, v glavnem, medtem, ko sem bila jaz Francka/Ninica/Hana v Prestolonaslednikovi sobi, se je BP v kuhinji pošteno skregala z menoj. Mene se ni dotaknilo. Nastradal je Prestolonaslednik. Don tega pritiska ne prenese več. Cel dan se je počasi, neopazno selil v Prestolonaslednikovo sobo. Ena igračka, pa piščal, pa druga igračka… In vse to odlagal na svojo kocico. Tudi psi postavljajo meje! Dan zaključujem z zavidljivo temno-rjavo zapečenimi cimetovimi polžki in ob Angelih in demonih (upam, da je tokrat res ta film!).

39. dan izolacije Zjutraj se mi je grozno mudilo, da bi ob 8.30 slišala famozno prvo učno uro slovenskega jezika. Od vsega me je najbolj fasciniralo dejstvo, da očitno tudi profesorica nasprotuje maturi, a so otroci po njenem mnenju “prepuščeni milosti in nemilosti RIC-a”. To imam rada, ta uporniški duh, to “zagovarjanje in spoštovanje” stroke. Slovenci smo svetovni prvaki v tem športu.BP je po drugi strani postala uporniška in je kuhala le po najinih željah, ne da bi upoštevala Prestolonaslednikove prehrambene navade. Nato je iz zelenjavno-teriyaki omake lovila čiste koščke mesa, da se otrok ne bi zastrupil z zelenjavo. Z Danči sva med odmorom za malico šimfali deco. Ker si pač zaslužijo in je to edino pravično in pošteno. Dosegli sva nič, ker sva svoje napake prepozno odkrili. Zdaj je, kar je. Prestolonaslednik ima na glavi sračje gnezdo las, ki so videti kot neposrečena zažgana trajna. Danes sem ga vzela v roke in preizkusila nekaj starinskih, čudnih, smešnih frizurnih projektov. Pošteno sva se nasmejala, fotografije pa lahko vidita le on in njegova draga, ki je ostala brez besed. Opazili smo, da je v Sloveniji zmanjkalo web kamer. Preverili smo na vseh straneh, enostavno jih ni. Po mojem mnenju so pandemijo orkestrirali proizvajalci računalniške opreme, da lažje prodajo računalnike in računalniško opremo. Zaradi pomanjkanja sedaj otrok nima pogleda v svet, razen skozi okno. Dnevi in noči so se zlili v eno. Ponoči delava, podnevi delava, vmes nekaj malega počivava, vlečeva se kot megla. Za Prestolonaslednika bi lahko trdila enako. Videti pa je, da to ni omejeno le na naše stanovanje, saj službeno elektronsko pošto prejemam tudi po enajsti zvečer. Bioritem je stvar preteklosti.Poročila, ki smo jih prve dneve dnevno spremljali, so pozabljena. Enostavno ne morem več gledati in poslušati bedakov, ki odločajo o nas. In čeprav imam na glavi frizuro, ki spominja na bananin olupek, ne razumem, zakaj bodo frizeraji odprti pred muzeji in knjižnicami. Ker pač pri nas je tako – pomembneje je, kaj imamo na glavi kot to, kaj imamo v glavi. Če bodo porihtani še nohtki, smo pa tako ali tako zmagali. Sveta preproščina. Zato pa so največje slovenske “zvezde” frizerji, manekenke in udeleženci reality showov. Pa brez zamere, če se najdete v tej skupini. Če se družimo, ste zagotovo daleč od te ekipe. Danes sem v omaro spravila oprano perilo in ugotovila, da je ta lesena škatla postala hiša strahov, saj s strahom ugibam, v koliko procentov oblek se še stlačim. Od sedaj kupujem samo stretch zadeve z gumico okoli pasu. Čisto vseeno mi bo, kako močno bo nategnjeno name, samo da bo udobno in da me odprti gumbi ne bodo spominjali na osebni poraz. Užaljena sem, ker nisem bila povabljena na testiranje za COVID-19 in od države zahtevam razgrnitev strategije, po kateri so izbirali to očitno elito! Zakaj jaz ne zaslužim vedeti, ali moje pokašljevanje ob vonju razkužil pomeni, da sem dejansko zbolela?Dan zaključujem s še zadnjo elektronsko pošto in razmišljanjem o tem, ali naj pred spanjem še nekaj prigriznem.

40.(!!) dan izolacije Okroglo obdnevnico smo primerno proslavili s svežimi žemljicami! Je kaj lepšega od svežih, še toplih žemljic?? Mehke, penaste, tople… Dve sem pojedla za zajtrk, dve za kosilo, ker je BP pripravila Sloppy Joe(s), ali Nemarne Janezke, kot jih je poimenoval Prestolonaslednik. Odkrila sem, zakaj se tako imenujejo. Po kosilu sem bila kot pujs. Sledove mojega prehranjevanja je pridno pospravil Don. Zvečer me je klicala kolegica, da izve, kaj dobrega jemo. Na žalost nam je do takrat že zmanjkalo svežih žemljic, čeprav je šla BP kar dvakrat v trgovino po njih. Prestolonaslednik se je zahvaljujoč prijatelju dokopal kamere. Kakšno veselje! Sedaj bo znova videl, kaj se dogaja v svetu! Sancho je danes prespal jutranji sprehod. Začel je namreč kašljati. Verjetno ni korona virus, mogoče je samo strategija, da se izogne strogemu rekreacijskemu režimu. Morda bom, ko mi bo BP naložila kakšno delo, tudi jaz zakašljala. V glavnem, veterinar pravi, da mora Sancho malo počivati. Da bi Sancho lažje počival, sva popoldan z njim legli tudi z BP. Če je vojna, je vojna za vse. Don se je otresel klopov, ki so se zadnje dneve sprehajali po njem kot da so na promenadi. Za 40 EUR, koliko smo dali za tableto, bi vsakega preostalega klopa poslala na veterinarjev hof. Na srečo so vsi pobegnili. Cel dan sva se ukvarjali z delom, zato je vsako drugo praznovanje obdnevnice odpadlo. Zagotovo pa bo drugače ob 50. obdnevnici. Že imamo velike načrte!Ugotovila sem, da imam veliko srečo, da lahko delo vedno opravljam od doma. Kolegica, s katero sva se posvetovali, je morala danes pisarno namreč preseliti v avto, saj je moral imeti mož med uro matematike popoln mir, zunaj pa je preveč pihalo, da bi se lahko pogovarjali po telefonu. Dokler mi BP dovoli, da bivam in delam v stanovanju, je moje življenje dobro. Odkar ne poslušam poročil, se je v moje življenje vrnilo blaženo neznanje, ki mu sledi mir. Razmišljam, kako bi ukinila še telefon in elektronsko pošto, saj tisti, ki nimajo kaj povedati, na veliko klicarijo in pisarijo, tisti, ki pa bi končno morali dati kaj od sebe, molčijo. Z BP premlevava o dopustu. Čeprav slutiva, da najino potovanje v Cornwal odpade, se še vedno ne moreva lotiti odpovedi namestitve in razmisleka o drugi destinaciji, npr. kampiranja ob trojiškem jezeru ali kaj takega. Mislim, da bova še kar nekaj časa kalkulirali. Dan zaključujem s pismom, ki ga bom poslala ministru, nato pa bom, upam, sanjala sveže, tople, puhaste žemljice.

41. dan izolacije Najboljši dan ever! Hkrati tudi najbolj napet dan. Mislim, da smo kršili kakšen zakon ali dva, ker smo prestopili mejo. Že dolgo me ni bilo tako strah. Ker smo konkretno zamujali na 18. rojstni dan (kar sicer ni nič novega), sem nečaku javila, da bi sicer prišli na praznovanje, a nas je zaustavila policija in vrnila v Maribor. Dejstvo, da so nam verjeli, veliko pove o trenutni situaciji. Na poti v Lenart sem še komentirala, da bi bilo smešno, če bi nas res zaustavila policija in… pripeljemo se z avtoceste, zavijemo levo na semaforju in zagledamo policijo. Povem vam, še nikoli me ni bilo tako strah, kot danes! Kar presekalo me je, nog več nisem čutila, pozabila sem dihati. Niso nas zaustavili, počutila pa sem se kot Boško Buha. Osvobodila sem ne samo Lenart, ampak celo SV Slovenijo. Ob vsem tem pa sem še uspela praznovati pomemben 18. rojstni dan. Ker, če lahko Hojs, lahko tudi mi! Če bi nas ustavili, bi rekla, da smo za občino Lenart zrihtali dve paleti banan in eno paleto čebule ter moramo to dostaviti. Ob upoštevanju vseh pravil in predvsem rednem notranjem razkuževanju smo preživeli lep večer, ko smo se peljali domov pa sem se počutila kot da vozim raketo. Na srečo je BP alergična na alkohol in imamo vedno določenega voznika. S Prestolonaslednikom sva na Radio SI odkrila Mirka Grozny-ja in prepevala z njim (nikoli slišala, luštno pa smo se imeli). Če ne bomo čez 14 dni vsi imeli korone, je bila čaga zanič!Don in Sancho sta od vsega vznemirjenja že na poti domov dobesedno padla okoli. Po mojem bosta še generacijam psov pripovedovala o tem, kako sta bila nekoč 41 dni zaprta, potem pa sta enega lepega večera ponovno začutila piš svobode. Enostavno poseben dan! Če nič drugega, bomo v tej situaciji odkrili, kako vznemirljivo je kršiti zakon! Kaj je naslednje?

42. dan izolacije 40 dni ubijajoče rutine in potem se ves svet stlači v dva dneva. Danes sem bila 6 ur prilepljena za ekran, slušalke in mikrofon pa so se dobesedno zrastli z mojo glavo. Med drugim sem prejela tudi klic iz Muzeja norosti. Ustrašila sem se že, da spremljajo moje pisanje in me vabijo, da se pridružim njihovi zbirki, a so si le zaželeli naš muzej za mentoriranje. Ker mi je ta tema zadnje čase sploh blizu, sem z veseljem pristala. Prepričana sem, da bom odlična mentorica. Webinarja, v katerem sem predstavljala trenutno stanje muzejev v Evropi in Sloveniji, se je udeležilo 90 ljudi. Joj, kako že pogrešam te obraze in normalno življenje. BP me je zjutraj zbudila s krikom in nečim, kar je v tako zgodnji uri izgledalo kot hotentotski ples. Končno je izdavila, da jo je v nogi zgrabil krč. Zadevo sem trenutno rešila, a sem morala čez dan pomagati še z masažo. Ker je ob masaži kot vedno postavljala diagnoze in predpisovala zdravila, sem lahko samo dodala, da je najboljše, kar sem kdaj naredila, to, da sem si izbrala doktorico splošne medicine, interne, pljučne, dermatologije, očitno pa tudi kirurgije, saj mi že kar nekaj let vsak dan “vadi đigericu” (za tiste, ki potrebujete prevod, đigerica so jetrca). Zadovoljno je prikimala, saj sem končno priznala vse njene sposobnosti, sedaj pa jih, njej v veselje, tudi javno beležim. BP, ki je že dva tedna urejala dostavo novega računalnika iz Hrvaške v Slovenijo, je danes končno dobila svoj paketek. Morala sem stati za njo in občudovati njen novi, zeleni tehnični presežek, ki ima nekaj, kar se imenuje screen pad. Do sedaj še sicer ni ugotovila, kako se uporablja, a glede na to, da je veliko bolj tehnično podkovana, zagotovo bo in zelo kmalu. Meni preostaja samo to, da njeno pridobitev potihoma občudujem. Prestolonaslednik je, vidno prizadet po včerajšnjem slavju, spal malo dlje kot običajno. Bratrančeva osemnajstka je pač res samo enkrat v življenju, že tako je bila močno okrnjena. Od takrat montira filmič za muzej. Za v soboto je napovedal online zabavo in mi povedal, da ima zame zamaške za ušesa. Če kaj, je moj otrok res nadvse skrben. Jaz bom mirno spala, on pa se bo zabaval. Kaj bo z BP, ne vem, a glede na to, da se vsak dan pritožuje, da zaradi mojega smrčanja “NIKOLI spi”, je na pomanjkanje sna zagotovo že navajena. Večer sem zaključila s tremi poročili za različne financerje in serijo, ki jo je izbrala BP in nimam pojma, kaj se v njej sploh dogaja. Ker pa smo že videli, da ponavadi sploh ne vem, kaj gledam, je v načelu vseeno.

43. dan izolacije
Dvakrat sem zakašljala.

44. dan izolacije Že dva dneva brskam po internetu in iščem možnosti za poletne počitnice. Zmešalo se mi bo, če ne bom šla nikamor. Našla sem vse mogoče, le denarja še nisem našla toliko, kolikor bi stala namestitev po mojem okusu. Kakorkoli, v kolikor koga zanima, Hrvaška je še vedno ekstremno draga, Slovenija pa ima za lastnike psov, ki želijo mir in tišino, absoluten manjko turističnih nepremičnin. V obupu sem gledala celo Toscano, kamor me vleče srce, vendar pa nisem prepričana, če je res najboljša destinacija. Če bi šla tja, lahko v načelu res potegneva tudi do Cornwalla.Od izolacije se meša tudi mojemu računalniku, ki kar sam odpira aplikacije in mape. Celotna zadeva malo moti potek dela, a hkrati dan dela bolj zanimiv. BP je odkrila, da vidi zadnjo steno hladilnika. Očitno je čas za obilen nakup. Malo smo že zmedeni glede tega, kdaj lahko kdo nakupuje, kakšno opremo moraš imeti ob vhodu v trgovino, katere trgovine so odprte itd. Glavno, da imamo vodilne, ki jim lahko zaupamo. Menda.BP je izgubila občutek za čas, saj me je danes (nedelja) popoldan vprašala, kakšne imam načrte za vikend. Če cele dneve visiš za računalnikom in vmes le skuhaš kosilo ali sprehodiš psa, dan pa je enak prejšnjemu, se to pač zgodi. Don in Sancho, ki sta včeraj po mesecu in pol doživela nekaj ur svobode, že dva dni spita kot zaklana. Ker je Don po nekaj mesecih v tej svobodi odkril tudi zalogo kosti, smo ponoči brisali njegovo bruhanje in tolažili nesrečno kosmato kepo. Za nagrado nas je končno pustil dlje spati in nisem po svetu tekala že pred sedmo zjutraj. Zdi se mi, da se ne znam več obleči. Iz bloka istočasno izstopimo tri osebe, jaz imam tanjšo zimsko jakno, drugi ima tanjši jopič, mimo naju pa priskaklja osebek v kratkih hlačah in kratkih rokavih. Hkrati si ne upam eksperimentirati po omari, ker nimam časa, da bi se valjala v samopomilovanju. Moj dnevnik iz izolacije bo počasi prav tako zanimiv kot dnevnik, ki sem ga pisala v osnovni šoli. V nobenem zapisu nisem povedala nič novega, je pa res, da je ta stari dnevnik celo bolj zanimiv, saj sem bila vsak torek in petek zaljubljena v drugega. Če bi bilo zdaj tako, bi mi BP polomila kosti. Zato se bom zadrževala. Najbolj adrenalinsko početje te dneve so webinarji in intervjuji, ki jih zadnje dneve prenašam po skajpu ali zoomu. Ob tem, ko se moram skoncentrirati na povedano, se koncentriram tudi na ozadje, saj samo čakam, kdaj bo Prestolonaslednik vstal in paradiral proti kopalnici, ali pa bo BP v svoji skrbi, da ne bom umrla od lakote/žeje, pozabila, da je vidna vsemu svetu. Ko sem v petek govorila o stanju muzejev v SLoveniji, vame pa je bilo uprtih 90 parov oči, na srečo nihče ni videl, da se je za mano prikradla do tal sklonjena BP, ki mi je prinesla sendvič. In, da vam povem, sendvič, ki je skoraj dve uri strmel vame, je bil najhujša izkušnja vseh časov. Danes sem enkrat zakašljala. Dan zaključujem s knjigo, ki jo žvečim že vse od začetka izolacije.