(selim s FB, da se ne izgubi in pozabi)

22. dan izolacijePri nas je zavladala panika! Približuje se velika noč, ki je tokrat ne bomo preživeli v Casa di Cebek, zato je BP organizacijo prevzela v svoje roke. Kaj bomo jedli, kako bomo okrasili, kakšen hren imam rada, kaj mislim o šunki v kruhu, ali bom barvala jajca, kako bom barvala jajca, koliko jajc potrebujemo, ali je šunka lepa, kateri prt bomo dali na mizo, ali je izbrala dobre serviete, ali ne bi kupili posebnega velikonočnega porcelana, kakšno cvetje bomo imeli…? Čisto zmešana sem že od tega in občutek imam, da se bomo, že tako lepo okrogli, po praznikih samo še valjali. In to še ni vse, že dva dneva poslušam samo o mladi čebuli in redkvici, ki jih BP nikjer ne uspe izslediti. Ni jih bilo v trgovinah, ne uspe jih naročiti online, ker so vse dostave zabasane do božiča 2023. Če bi jo poslušal kdo čez 100 let, bi bil prepričan, da je praznovanje velike noči v bistvu posvečeno mladi čebuli in redkvici. Zato, če ima kdo zaloge, ali pozna koga, ki ima zaloge – obvestite me, še preden BP pobere od sekiracije. Vseeno je zelo priročna in prijetna, ne želim ostati brez nje. No, seveda se je ob tem porodila tudi ideja, da ji za veliko noč pripada darilo, saj je na internetu odkrila, da je v novi Pandorini kolekciji tudi obesek Stitcha. Pa kaj bi govorila, saj verjetno že veste, da je BP nora na Disney in njihove junake. No, tokrat bo ostala praznih rok. Dobila bo pisanko in vsaj za kakšen dan poslušno ženo, kar je vredno veliko več kot vsa ostala darila. Res je, da sva s sestro pri babici zajca iskali še globoko v trideseta leta, a nakita res nikoli nisva našli. Od kod BP ta ideja? Hm, ko že govorimo o tem, kam nam bo zajec skril pisanko? Pa menda ja ne v grmovje pred blokom, da se bom morala tepsti za njo z našimi penziči? Včeraj sem prebrala članek, ki me je opominjal, da je sedaj čas za premišljevanje in osebnostno rast. Kaj pa vem. Srečna sem že, če se vsak dan izvlečem iz pidžame in če ne pojem čisto vsega, kar vidim. Ob tem med dobre dneve štejem tiste, ko se doma ne gledamo postrani, najbolj srečna pa sem, ko popoldan predremam vsaj dve uri, ker dan tako hitreje mine. Ne vem, če v vse te obveznosti in skrbi uspem stlačiti še osebnostno rast. Se mi zdi, da bo to počakalo neko drugo izredno stanje. Zato pa so se v vsej tej enoličnosti ponovno izostrili moji čuti, razen voha, ki od pljučnice dalje še ni prišel čisto k sebi. Naenkrat slišim vsako ptičko in čebelico, opažam cvetje ob poti in se spominjam njihovih imen, slišala sem celo sobotno sireno ob 12.00, za katero sem že skoraj pozabila, da obstaja. No, resnici na ljubo, na cvetje me je prva opozorila BP, ki je več kot očitno mestno dekle in misli, da je vsaka vijolična cvetica vijolica, vsaka bela pa zvonček. Za kaj drugega še ni slišala, zato sem iz zadnjih kotičkov svojega spomina izvlekla vsa imena, ki smo se jih učili v šoli ali so mi jih povedali starši. Kdo bi rekel, da bom tako blestela v botaniki. Na sireno pa me je danes opozoril Don, ki je očitno mislil, da je zvok sirene pravzaprav dlakavi kolega v težavah in se je zavijanju kar pridružil. Spremljam akcije slovenske policije, ki čuvajo meje naših občine in si mislim – kje za vraga so našli toliko kadra, da čuvajo vsako mikro občino in ljudem gledajo pod prste? Vse to me je spomnilo na miličnika Marcela, ki je bil včasih strah in trepet v Lenartu. Če te je ustavil Marcel, si vedel, da si res naj**al. RES! Spomnim se, kako na smrt prestrašena sem bila, ko me je dobil na motorju brez čelade. Če bi še delal, zagotovo nobenemu Lenarčanu ne bi padlo na pamet, da bezlja od občine do občine. Ali pa še dela? Bog ve!

23. dan izolacijeKratek povzetek dolgega dne. Sprehod, kava, zajtrk, spanje, kosilo, poležavanje, kvačkanje, poležavanje, kvačkanje, večerja, kvačkanje in Father Brown. Hvala bogu, da je jutri ponedeljek in da bodo znova zvonili telefoni in prihajala bo elektronska pošta. Prestolonaslednik je tožaril BP, ki je moj avto pustila kar zunaj, ker se ji ni dalo v garažo. Prestolonaslednik se je pritoževal, ker je moral avto v garažo odpeljati kar sam. Prestolonaslednik ni razumel, zakaj je “kaznovan” on. Prestolonaslednik se je umaknil v sobo in delal film. Prestolonaslednik je še vedno v sobi, že tri tedne ga tako ali tako vidimo samo, ko to odgovarja njemu. Prestolonaslednik je živ in zdrav, danes je končno odnesel tudi smeti. BP je cel dan govorila, da ima ogromno dela in vsakič, ko sem ji predlagala počitek, protestirala, češ da ona nima časa za počitek. Na tak način je BP v meni vzbujala občutek krivde. BP je nato cel dan na mobitelu urejala svojo farmo. Na žalost od te farme nič ni padlo na mizo. Mislim, da BP ne dojema sistema samooskrbe. Jaz sem dobro. Ker premier kar naprej govori o nevidnem sovražniku, sem si sovražnika nakvačkala. Sem namreč eden tistih vizualnih tipov. Da vem, proti komu se borim, moram nevidnega sovražnika videti. Sedaj koronca sedi ob računalniku in me gleda. Jaz vem, da mi ne more nič.Včerajšnja online zabava s prijateljicami na srečo ni pustila posledic. V hiši smo namreč komaj našli za prst alkohola. Spat sem šla zgodaj in trezna. Danes grem spat pozno, znova trezna. Če povem po pravici, sem od izolacije pričakovala več.

24. dan izolacijeBil je dober dan. Bila je nemirna noč. Odvadila sem se v posteljo iti istočasno z BP. Pozabila sem, kako dolgo potrebuje, da se namesti. Počutila sem se kot ladja na nemirnem morju. Komaj sem zaspala, zjutraj me je zgodaj zbudil kosmatinec. Ni čudno, da sem po vseh službenih obveznostih popoldan počasi odmirala. S Prestolonaslednikom sem se namerila gledati online predavanja o Cankarju in njegovi dramatiki, ki jih je objavil RIC. Snov sem bolj slabo dojela. Spomnim se uvoda, potem sem izgubila nit, potem pa vsake od štirih dram malo. Vmes me je nekajkrat prebudilo lastno smrčanje, dvakrat Don, ki se je nameščal ob meni, dvakrat Prestolonaslednik, ki se mi je režal v faco. Zgrožena sem nad enoličnostjo predavanj, ki niso uspela zadržati moje pozornosti. Zahtevam, da RIC zviša kvaliteto, morda vključi kakšno koreografijo!Cel dan me je nadzirala Koronca, naš nevidni sovražnik. Prejela sem naročila za še dve. Dnevi bodo krajši, končno bom porabila viške bombaža. BP je ves dan delala, niti za trenutek se mi ni pridružila na trosedu. Še vedno dela. Zdaj vem, zakaj nisem postala računovodkinja. Popoldan je ob delu spremljala košarkaško tekmo. Z ekstremnim zanimanjem. Tekmo iz leta 1992. Zanimalo me je, če se je od takrat kaj spremenilo. Pravi da ne, da je bil isti razultat že leta 1992. Spomni se, kot da je bilo včeraj. Ob sedmih zvečer je sedla v kavarno Sedma nebesa, tik ob moji pisarni. Mislila sem, da se želi družiti z menoj in sem odložila delo. Izkazalo se je, da jo zanimajo samo poročila. Znova sem poprijela za delo. Prestolonaslednik je predavanja spremljal bolj zbrano. Med tem je popravil en router in še neko tehniko. Vedno me fascinira njegov multitasking in dejstvo, da kljub navidezni odsotnosti duha sliši prav vsako besedo. Razen, seveda, prošenj naj pospravi sobo, odnese smeti ali pospravi posodo. Ne obsojam ga, selektivni sluh je genetski. Moj oče nikoli ni slišal, ko sva ga s sestro prosili za denar. Prenaša se s kolena na koleno. Sancho vsake toliko reži. Ne vem točno na koga, ker ni nikogar v njegovi bližini. Morda vidi nevidnega sovražnika. Don si za mojim hrbtom pravkar liže rit. Čas bo za sprehod.

25. dan izolacije25 dni smo zaprti, pa sem še vedno prisebna. To je zagotovo poseben dosežek.Zagotovo gredo velike zasluge BP, kar je sedaj že javna skrivnost. Zaradi tega BP prejema povabila iz vseh delov naše domovine. Naj takoj razčistimo, da BP ne gre nikamor, saj v skrbi za njeno zdravje ne pustimo, da odhaja iz našega stanovanja. Razen, ko gre v trgovino. Dalje od tega ne more in ne sme. No, na sprehod z dlakavcema lahko gre enkrat dnevno. Pa, če je posebej pridna, lahko pride še na kavo v Sedma nebesa. To je to! BP ne dam!BP je v teh težkih časih razvila izjemen način za preživetje brez konfliktov. Ko hoče, da Prestolonaslednik kaj naredi, meni zaupa, kaj bi moral narediti. Ko si je danes zaželela palačinke, je to idejo vcepila Prestolonasledniku in ga poslala k meni. 25 dni sem potrebovala, da sem to odkrila, a bolje pozno kot nikoli. Soočena z odkritjem se je izmotavala. Ona kaj takšnega nikoli ne bi naredila. Prestolonaslednik je danes ocenil, da bi bil čas za konec izolacije. Ker pogreša svojo BP, je postal pretirano nežen do psov. Toliko časa za cartanje in objemanje ni imel še nikoli, pa tudi volje ne. Menim, da je potrebno narediti koridor do Studencev, mlada ljubezen trpi. Prosimo, pošiljajte sporočila podpore, da bo lažje vzdržal. Ni lahko biti star 19 v času korone.Don in Sancho sta se pogreznila v ponavljajoče se udobje. Zjutraj zahtevata svoj dolgi sprehod. Don teče, jaz tečem za njim, Sancho je zadnji in kar plapola po zraku. Po sprehodu zahtevata svojo nagrado v obliki priboljška. Nato zahtevata svojih 8-10 ur dremanja v različnih pozah in na različnih mestih, pri čemer, se razume, zahtevata tudi veliko čohanja. Ponovno zahtevata sprehod, pa jetrica in srčke, pa dremanje, pa sprehod, malo briketov in spanje. Mislim, da je njima najbolje od vseh in da bosta ukinitev izolacije najtežje preživela. Danes sem opravila vse potrebno, a moram reči, da se odsotnost duha pojavlja že nekaj dni. Ne vem točno, ali gre za pomladansko utrujenost, pomanjkanje nočnega sna ali enostavno za lenobo. Sinoči sem legla sama in zaspala v blaženem miru, pa je prihod BP razburkal mirno noč. Človek več ne more smrčati brez drezanja, pikanja v hrbet, tolčenja z okrasno blazino in kar je še podobnega početja. Ali je po treh letih zakona prezgodaj za ločene spalnice? Morda bi bilo ceneje nabaviti posebej kvalitetne dušilce zvoka. Pravzaprav je zanimivo, da babnica, ki drugače ne sliši čisto nič, ponoči sliši vsak moj zvok. Kljub temu je danes Cankar uspel obdržati mojo pozornost.Pekla sem palačinke, ki si jih je “zaželel Prestolonaslednik, BP zagotovo ne!” Količino je nadzirala BP. Ker ji ni nikoli dovolj palačink, sem jih tokrat spekla 25. Seveda jih nismo pojedli. Dobro zavite čakajo jutro. Občutek imam, da bi morala z vami deliti neko modrost. Na žalost nič od tega. Grem v posteljo, morda se kakšna pametna misel utrne v snu. Če ne bom znova sanjala, da me preganjajo, ker si nisem dobro oprala rok in zob.

26. dan izolacijeNemirna noč. Ko 19-letnika “boli trebušček”, se zlomi še tako močna mama. No, jaz se nisem zlomila, ker sem bila o tem obveščena šele zjutraj, ko je bilo vse že zdavnaj mimo. Hvala bogu za trden spanec, sem pa Prestolonasledniku zabičala, da naj me drugič le zbudi, ker bo potem morda tudi on kaj spal. Sredi jutranjega sprehoda sem ugotovila, da s seboj nimam telefona. Ko se mi zgodi kaj takšnega, je to znak za preplah. Preživela sem, sprehod je bil veliko bolj miren kot ponavadi. Veliko manj miren je bil dan, kajti vesoljna Slovenija se je namerila rešiti vse, česar se v zadnjih treh tednih niso lotili. Popoldan sem dala telefon na tiho. Vidim, da svet še stoji, torej nisem zamudila nič pomembnega.BP je končno podlegla svojemu nenormalnemu tempu. Če se v posteljo spravljaš ob treh – štirih zjutraj in delaš od devetih zjutraj, enkrat poči. Počilo je danes. Vstala je ob 10.00, ob 12.00 je bila že v postelji in nažagala dva kubika drv za zimo.BP in neprespani Prestolonaslednik sta vstala istočasno. Videti sta neprimerno bolj sveže, kot sta bila videti zjutraj. Jaz komaj čakam, da grem v posteljo. Zaloge hrane gredo proti koncu, tudi vnema BP, da nas šopa, se iz dneva v dan manjša. Sedaj govori o praznjenju skrinje in starih zalog. Hrepenim za časi, ko so se police kar šibile od dobrot. Znova smo brez kruha, mislim, da tudi suhega kvasa ni. Sveži kvas je še vedno na hladnem. Don je razvil super sluh. Čim odprem predal ali omaro v kuhinji, se dotaknem kakršnekoli embalaže… v trenutku je ob mojih nogah in žalostno gleda. Ker zaradi čira ne dobi nič, se muli. Sancho hodi od enega do drugega in nas nadira. Razloga še nisem odkrila. Menda to pride s starostjo. Če ne nadira nas, stoji ob skodelicah s hrano in nadira Dona, če se ta le drzne približati strateški poziciji. Blok je že tako prepojen z vonjem razkužil vse vrste, da vdira skozi naša vhodna vrata in me duši. Ko stopim na hodnik, me posili kašelj. Seveda se me vsi sosedje izogibajo, kar pozdravljam. Živela izolacija, živeli introvertiranci. Tudi v dvigalu ni več tistih mučnih klepetov o vremenu in o tem, ali grem s psi na sprehod. Le naš sosed, ki redno čez balkon nadzira, kje lulajo psi in mačke, še naprej visi na svojem mestu in se razburja.Dan zaključujem s pesmijo, ki se razlega po Cesti Proletarskih brigad in prihaja iz grla vidno nasekanega lokalca. Le kje se ga je nalil, če pa so vsi lokali zaprti?

27. dan izolacijeKdo bi rekel, da je lahko dan doma tako zanimiv. Kosmatinca sta me zbudila še bolj zgodaj kot ponavadi in me nagnala ven še bolj zgodaj kot ponavadi. Čeprav mi je vsako jutro zadnjico težje odvleči do Betnave, sem vsakič ob vrnitvi bolj zadovoljna, ker se še sploh lahko premikam. BP se je že tri dni spravljala v trgovino, “takoj ob 10.00”, da ji ne bi pobrali še tistega, kar še niso uspeli pobrati penzionerji. Že tri dni ob 10.00 zagotovo ni bila v trgovini. No, danes se je končno premaknila, a šele po tem, ko me je sekirala, ker nisem dovolj navdušeno sodelovala v sestavljanju seznama za nakup. Spomnila sem se mleka in sladoleda, pa kruha, seveda. Ne vem, kaj še pričakuje od mene. Ko je seznam končno sestavila, je bila tako izčrpana, da je padla v posteljo in ponovno nažagala kubik drv. Šele osvežena je zapustila stanovanje.Pridno je žagal tudi Prestolonaslednik. Kosmatinca sta zasedla svoje postelje. Preostalo mi ni nič drugega, kot da sem za pol urce legla tudi jaz. Ne vem, kaj vi menite o tem, a kar se mene tiče, se lahko izolacija še malo zavleče. Morda se bomo nekateri v naši hiši po dolgih letih končno naspali. Drugo polovico dneva je Prestolonaslednik čakal preizkusno maturo. Ni je dočakal. Ne vem, kaj počne profesorica, a danes je v naši hiši pošteno dvignila temperaturo in to brez korone. Ponovno čakamo jutri. Ob kosilu sva bila žejna, Prestolonaslednik in jaz. Privoščila sva si špricar. Bila sem prepričana, da je bil nežen. Mehke noge in utrujenost so trdile drugače. Prestolonaslednik je prišel iz sobe. Objemal me je. Objemal je tudi psa. Kasneje je priznal, da ga je verjetno načel špricar. Kmalu se je stanje povrnilo v normalo. Sedaj je v sobi, objemanje je le še sramoten spomin. Police so ponovno polne, apetit se je vrnil. Po kosilu sem uničila še dva kosa pehtranove potice in sladoled brez laktoze. Pa nekaj keksov. Pa zdi se mi, da še nekaj, a poskušam to potlačiti. Še dobro, da so trenirke in pižame raztegljive. Javili so mi, da je paket na poti. Prestolonaslednik potrebuje router in spominsko kartico. Napisali so mi, da mi bodo, v kolikor me ne bo doma, javili, kje lahko prevzamem paket. Kje pa mislijo da bom?Večer sem nameravala preživeti na trosedu v naročju BP. Opazila je, da nimam obritih nog, da imam sivi narastek in da imam čudno frizuro. Ponudila se je, da me pobarva in postriže. Izbrala sem delo in računalnik. Ta dva me sprejemata takšno, kakršna sem. Brez obsojanja in brez želje, da me spremenita.

28. dan izolacijeKončno sem dojela še eno prednost karantene in to v trenutku, ko si je BP priborila dovolj mlade čebule in redkvic, da lahko njeno življenje končno krene naprej. V izolaciji smo. Nikamor ne grem. To pomeni, da lahko brez vsake slabe vesti in razmišljanja o tem, ali bom kmalu koga srečala, šopam mlado čebulo! Pa sem si jo privoščila za večerjo, pa dvakrat za zajtrk, pa za kosilo… Naj živi mlada čebula, naj živi izolacija!Dan je bil drugače povprečen. V stilu nič nas ne sme presenetiti sem kar dvakrat prestavila sestanek s kolegi. Dokazali so, da so zbrani in na broju. Mogoče so mislili, da jih preizkušam. Prisežem, da nisem. Sodelavka se je pohvalila z veliko šunko. Dva naša vegetarijanca nista bila zainteresirana. Baje ima sodelavka za njiju odlično smrekovo lubje, jaz dodam mlado čebulo. Te dni mi je skoraj nerodno komu želeti lepe praznike, ko pa se ne bodo nič razlikovali od vsakdana. Razen, da bomo še več žrli. Bog nam pomagaj.Sploh so ti verski prazniki ena taka črna luknja za tiste, ki nismo verni. Luštni so, fajn jih je praznovati, celo njihovo ozadje in pomen ter simboliko poznam, a zame je zajec bolj zanimiv kot oni, ki je od mrtvih vstal. BP je verna. To pri nas ni težava. Spoštujem, čeprav ne sodelujem. Ker bo zajec letos pri pisanki bolj skromen, sem za darilo pristala z njo gledati filma Noah in Ben Hur. Zato bo moje današnje poročilo tudi bolj skromno. Malo mi je žal, da letos ne bomo gledali treh 18+ dečkov, ki bi po grmovju iskali zajca. Še vedno pristanejo na to, ker se čokoladi priloži tudi kakšen euro. Za tistih par trenutkov sramote že stisnejo zobe. Prestolonaslednik je danes svoji izbranki poslal rože. Dobro smo to vzgojili. Še vedno objema in ljubčka psa, meni je ponovno ponudil špricar. Ker je bil bolj švohn, mene danes ni objemal. Nekje je potrebno potegniti mejo. Jutri bom barvala jajca. Dobila sem javno ponudbo za čebulne olupke, a je BP nabavila pastelne barve. Včeraj je BP v Mercatoru videla, da prodajajo pakirane čebulne olupke. Ta svet mora crkniti! Lahko bi še kaj napisala, a pravkar so k Arki prišle cele kolone živali. Napeto je. Zanima me, če bo katera ostala zunaj. Pa Noah je dober tip, čeprav se z vsemi njegovimi odločitvami ne strinjam. V bistvu je sveto pismo eno res grozljivo in perverzno čtivo.