Ni lepšega občutka kot je kakšen dan pred vikendom, ker vem, da na obisk prihaja Boljša polovica, z njo pa prideta tokrat tudi oba kosmatinca, ki sta že nekaj tednov ves čas v Zagrebu. Vedno se jih zelo veselim, naivno, seveda. Ni lepšega trenutka, kot je tisti, ko tik pred Mariborom vsa živčna pokliče, da bo zdaj zdaj na parkirišču in naj se spustim s 14. nadstropja, saj je s seboj privlekla pol Zagreba.

Torej, pred nama je nekaj dni blaženega družinskega sožitja in sreče. Prestolonaslednik je sit in neskončno razvajan, jaz se lahko valjam po fotelju in se prepuščam uživanju. Kosmatinca sta zadovoljna, saj se končno do smrtne utrujenosti nahodita po naravi, ne le po asfaltu in betonu. Družinska idila! Ki pa se konča nekako v petih minutah od trenutka, ko stopi skozi vrata.

Boljša Polovica je namreč mešanica inkvizitorja/revizorja/forenzičnega računovodje/gestapa/poznavalca plastične posode. Prvih pol ure bivanja v stanovanju se posveti preverjanju, kje je kdo kaj premaknil, postavil na drugo mesto, odnesel, prinesel, dodal, odvzel, spremenil… Medtem ko odgovarjam in pojasnjujem, se mi kar hlače tresejo. Kot “izvrstna gospodinja” seveda kmalu dokažem popolno nepoznavanje področja, zato samo zavzdihne in razočarano zmaje z glavo. Kot da se spomnim, kam je kdo odložil to škatlo ali preložil posodo s cvetjem. V načelu me ne zanima, kako so brisače prišle do omare in na kateri polici ponavadi ležijo, zakaj so sedaj na polici nižje, kdo je dal ščetko za lase iz ene škatle v drugo, zakaj so jagode na tretji polici v hladilniku in ne na drugi. Prva runda je zaključena, jaz sem popolni poraženec!

Boljša Polovica se nato posveti zlaganju hrane v hladilnik in shrambo. Verjemite mi, da me ima, da bi se v tem trenutku vrgla skozi okno. Vem namreč, da sledi najhujši del soočenja.

“Čigava je ta plastična posoda??” – zazveni iz kuhinje.

“Ne vem!”, odgovorim tiho. In res ne vem.

“Čim sem videla pokrov, sem vedela, da mi ni znana!!”

Ker ne vem točno, ali njena trditev v bistvu skriva vprašanje ali obtožbo, sem raje tiho in se poskušam izogniti njenemu pogledu. Hvaležna sem, da je s seboj prinesla dva šopka cvetja, ki imata sedaj vso mojo pozornost. Vsako stebelce obrezujem nadvse zbrano, da bi ja čim dlje trajalo.

“NO, čigava je? Pa tista posodica, v kateri so v hladilniku marelice!? Ta tudi ni naša!”

Kako naj ji povem, da so zame čisto vse plastične posode enake, da ne ločim med taperverom in posodo od sladoleda, v kateri mi je prijateljica poslala “domačega prijatla”?

V upanju, da bom to soočenje zvozila brez globokih ran na duši, se poskušam znajti: “V tisti posodici sem marelice prinesla že iz Zagreba! Ti si mi jih spakirala!” In dejansko sem prepričana, da je to res. Kar vidim posodico, ki je romala iz vrečke z dobrotami direktno v hladilnik. Oh, naivna in pozabljiva jaz. Do vratu sem zabredla v težave.

“Marelice so bile v vrečki!!! Prinesla si jih v vrečki in jih očitno dala v posodico. Kako ne veš, čigava je?!” zaslišim iz kuhinje.

Na tej točki vedno dobim tisto neumno idejo (še vedno me ni izučilo), da je napad najboljša obramba: “Kaj me zdaj zaslišuješ za te proklete posode!? Ko da jaz vem od kod je katera? Nimam pojma. Boli me. Nehaj kupovati to posodje!!! Če bi imeli dve posodici, bi točno vedela, katera je naša!”

“Nehaj, ker te bom zabodla z nožem!” je zagrmelo. (Ne lažem, prisežem!). In me je čisto narahlo pičila v zadnjico. Trenutek odrešitve.

“Auuuu,” sem zatulila, “si ti normalna? Zakaj si to naredila?”

“Daj no, čisto malo sem te pičila!”, se je takoj začela opravičevati. Saj veste, Boljša Polovica je v bistvu ena čisto prijazna medvedka, ki vedno skrbi za druge. A ta dramatični trenutek je edino, kar me je lahko rešilo pred misterijem plastične posode in to sem morala izkoristiti.

“Ja, verjetno!! Zabolelo me je! Ti pokažem, da vidiš, kako me je zabolelo?”, sem dramatično dodala. Hitro se je odmaknila, se spravljivo nasmehnila, jaz pa sem zaznala še priložnost, da se izognem skupnemu kuhanju kosila.

“Joj, dobila sem idejo za kolumno…”, sem tako mimogrede navrgla. Vedela sem, da levinji po duši in po grivi ne bo dalo miru.

“O meni?”, ja zažvrgolela.

“Seveda, o tebi in obsedenosti s plastično posodo!”

“Idi pisat!”

“Eh, saj bom drugič… menda ne bom izgubila tega trenutnega navdiha…”, sem dramatično zavzdihnila in se potopila v mešanje čebule in paprike. Voda, ki je izparevala, se je ovijala okoli mojega obraza in naknadno doprinesla k dramatičnosti trenutka.

“Idi, piši! Bom jaz končala kosilo!”

In veselo sem odskakljala. Malo zaradi tega ker raje pišem kot kuham, predvsem pa zaradi tega, ker je v razburjenju okoli kolumne popolnoma pozabila na plastičnjače. Vrag naj jih vzame!

Prijateljem, ki v mojo hišo nosijo plastične posode, pa sporočam, da jih imam na sumu, da namerno v moje družinsko življenje vnašajo nemir.