Zadnji dve leti sta temeljito spremenili naša življenja, a smo se nekako navadili. Na bolezen, mislim, in na spremljajoče pojave, ki se jim v času epidemije pač nismo mogli izogniti. Ne bom razpravljala o cepilcih in anticepilcih, tudi o ukrepih naše vlade in drugih političnih pripetljajih ne. Za to nimam časa in nimam živcev. Naj povem le, da smo se pri nas vsi cepili in da glede tega nimamo nobenih pomislekov. Posvetila se bom le dejstvu, da naš je korona ulovila in da nas drži v krempljih. No, vsaj mene in Boljšo Polovico (BP), Prestolonaslednik še čaka rezultate PCR testa.

Začelo se je v petek, ko je BP s Prestolonaslednikom (ta namreč sedaj študira v Zagrebu) veselo prijadrala v Maribor. Že naslednji dan je umirala in se poslavljala od vseh, ki so ji ljubi. S tem mi je odvzela vse ekskluzivne pravice na dramo, ki si jo sicer lastim kar sama. Dobila je temperaturo, kašljala je, šmrklji pa so potovali gor in dol po njenem nosu, da sem pošteno trpela. Če sem jo dva dni le gledala in je v ponedeljek zjutraj hišni test še kazal negativno, je bilo že v torek popolnoma drugače. Najprej sem začela kašljati, nato sta najina hišna testa kar eksplodirala v dveh roza črticah, zvečer pa sem že močno dvomila, da bom zaradi kašlja sploh lahko zaspala. Na srečo imam veliko dela za službo in sem se dovolj izčrpala, da sem po simfoniji kašlja padla okoli in se zbudila šele zjutraj, ko me je ura spomnila na sestanek direktorjev muzejev, ki ga imamo vsako sredo zjutraj.

Da bi zadevo zakoličili, smo se odločili, da gremo na PCR test. Nepripravljeni, da bi na testiranje čakali tri dni, se je BP odločila častiti tri teste. Samoplačniški test ni slaba zadeva, predvsem zato, ker nismo čakali niti sekunde, saj smo bili naročeni na uro in so nas že pričakovali. Uslužni medicinki sta testiranje ponudili tudi našemu kosmatincu Donu, kar je ta s prezirljivim pogledom zavrnil. Njegove fine nosnice pač niso ustvarjene, da bi nekdo v njih potiskal paličice. Našega sončka ne damo! Zato pa je naš drugi sonček (Prestolonaslednik) pridno nastavil svoje nosne votline in ugotovil, da je to dober način za čiščenje tega “dimnika”. Kot vedno je najbolj trpela BP, ki ne bi dovolila, da palčka poseže dlje kot do vhoda v nos. A ni imela izbire in za razliko od večera prej, ko jo je Prestolonaslednik držal, da ne pobegne, jaz pa sem kopala po njenem nosu, jo je bilo dovolj sram, da se ni upala pritoževati. In sedaj čakamo.

Največjo dramo je doma povzročilo dejstvo, da morava odpovedati potovanje v London, ki je bilo načrtovano za ta vikend. BP je namreč načrtovala shopping v Disney shopu in mislim, da je to najhujše, kar se ji je kdaj pripetilo. Meni je sicer žal, a bom preživela, čudi me le, da nisva uspeli najti nobene žrtve, ki bi bila pripravljeni oditi za tri dni v London, kljub temu, da sva želeli hotel in letalske karte podariti, samo da ne ostane.

Današnji dan zaključujemo s polnimi nosovi, temperaturo in bananinim kruhom, ki pridobiva barvo v pečici. Zdrava verzija, seveda. Brez sladkorja. Te lepe obline niso naključje, namreč!