En sam klic ti lahko spremeni življenje, ga obrne na glavo. Pred dvema letoma so mi tako iz Zagreba javili, da sem sprejeta na novo delovno mesto, kar je za seboj potegnilo selitev, odpoved, zaposlitev, menjavo države in dokumentov, menjavo domačega in službenega okolja… Pred dvema tednoma pa mi je en malo manj prijeten klic ponovno spremenil življenje.

Ko dopolniš okroglih petdeset se v načelu v življenju nič ne spremeni. Telo se spreminja vse od rojstva, kosti iz leta v leto bolj škripajo, vedno težje vstajaš, vedno manj si zapomniš, vse raje poležavaš, če imaš srečo, si preskrbljen, otroci se počasi selijo od hiše (od denarnice še ne popolnoma), vse se prikrade, počasi in včasih neopazno. In ob vsem tem dobiš čast, da te vključijo v raznorazne programe prevencije tega in onega. Čeprav me je ob prvem vabilu za takšno akcijo imelo, da bi jo hladno ignorirala, sem se vseeno odzvala. Pri drugi sem imela že manj pomislekov in morda mi bo prav to rešilo življenje. Dva tedna po mamografiji sem namreč prejela klic in povabilo za ponovni obisk. Dobra dva tedna kasneje sem prejela tudi diagnozo: LUMINAL B, HER-2 POZ.

Ker v genetski loteriji sestra in jaz nisva ravno zmagali, sem se vedno zavedala možnosti, da bova nadaljevali družinsko tradicijo. Na žalost sem tokrat potegnila kratko in od klica, naj se ponovno oglasim pri zdravnici, se stvari odvijajo brez kakršnekoli kontrole z moje strani. Pošiljajo me sem in tja, na srečo me povsod sprejme prijazno in toplo zdravstveno osebje, prijatelji in družina pa so okoli mene strnili vrste ter me ovili v kar nekaj slojev podpore in razumevanja.

Mislili bi si (pa tudi jaz bi pričakovala), da bom živčna, prestrašena. Nič od naštetega! Po mojem me je v preteklosti bolj dotolkel kakšen prehlad kot ta novica. Kaj pa ti ostane v takšni situaciji? Lahko se zvrneš v posteljo in objokuješ svojo usodo, ali pa zaupaš dejstvu, da nismo več v srednjem veku, da se medicina razvija, da boš prav ti premagal vse in predvsem zavedanju, da solze ne rešijo čisto nič. Za vse tiste, ki morda greste po moji poti, ali pa še boste (bog ne daj), bom ponovno pisala moj dnevnik. In ko bom čez 10 let pogledala nazaj, bom zadovoljna rekla – premagala sem vse. Ženi sem tako povedala, da nameravam iz čiste hudobije živeti dlje kot ona, Prestolonasledniku pa, da ga nameravam za njegov 80-ti rojstni dan še vedno sramotiti in sekirati. Cilj imam, sredstva tudi. Trmasta pa sem tako ali tako kot sam hudič. 🙂