Ko čakaš, se tri minute spremenijo v tri leta. In trenutno sem obsojena na čakanje. In na ljudi, ki se v moji prisotnosti počutijo neprijetno. In tiste, ki ne vedo, o čem naj se z menoj pogovarjajo. In na svoje občasne panične napade – na srečo je bilo do sedaj teh res malo in bili so kratki. Počutim se dobro, čakanje pa me najeda. Vsak dan, ko ne morem narediti nič konkretnega, je izgubljen.

Ugotovila sem, da ljudje po moji najavi bolezni pravzaprav ne vedo, kaj imam. Naj pojasnim, našel me je karcinom dojke. Nič kaj prijetna diagnoza, a prvo pojasnilo, ki sem ga dobila, je bilo, da danes to ni več terminalna bolezen, ampak kronična bolezen. Zdi se mi malo smešno rak primerjati z, recimo, sladkorno boleznijo, a če tako pravijo, bo že tako. Odločila sem se zaupati. Hodim v službo, delam, Boljša Polovica me doma razvaja, zaenkrat vse pod nadzorom. Če odmislim, da mi je sestra iz bolnice prehitro poslala izvid in sem začela jemati hormonsko terapijo, ki v načelu ni namenjena meni. Malo šoka za telo, a zdravnica me je potolažila, da škodilo ni, koristi pa tudi ni bilo, ker pač še nisem v postmenopavzi. Bolj kot to me skrbi dejstvo, da sem včeraj slišala komentar zunanje sodelavke, da so za njo vsi do 50. leta mladi. No, čez noč sem postala še stara, tega res nisem pričakovala. Nisem se še srečala z menopavzo, preskočila pa sem v starost. To ni sprejemljivo.

Danes sem opravila magnetno resonanco, ki je bila precej neprijetna izkušnja. Prvič sem jo oddelala tako, da sem ležala na trebuhu, prsi pa so mi visele v dve odprtini. Precej “elegantna” poza. Znojila sem se kot odojek na ražnju, po pol ure pa sem zaradi čudne poze čutila take bolečine, da sem se skoraj razjokala. In to jaz, ki imam precej visok bolečinski prag. Pred bolnico sem Boljši Polovici sredi parkirišča kazala dele telese, kjer sem bila vsa rdeča in oguljena, pri tem pa nisem opazila, da naju iz sosednjega avta šokirana opazujeta dva moška. Imela sta kaj videti. 🙂

Jutri imam pogovor z onkologinjo. Do sedaj smo že omenjali vse možnosti – hormonska terapija, biološka zdravila, nazadnje že kemoterapijo. Zadeve so torej precej odprte. Jaz pa bi končno rada zavihtela meč in vsekala po sovražniku.