Priznam, pravkar sem v sedmih nebesih. Po vikendu razdvojenosti sedimo na terasi. Prestolonaslednik igra na kitaro, Boljša polovica se trudi, da nama nič ne manjka, jaz pa sem se lotila pisanja, saj cel vikend nisem prišla do računalnika. Posvetila sem se vrtnarjenju in uživanju v naravi. Ker sem odraščala v hiši, sem med življenjem v bloku naravo zelo pogrešala. Sedaj sem vsaj med vikendom na svojem vrtu, včasih pa sem morala za naravo malo dlje.

Pred nekaj leti smo s prijateljicami vsak vikend vsaj enkrat grizle kolena med pohodom na Pohorje. Ker je bilo poletje vroče, smo se ob sobotah dobile že ob šestih ali sedmih in se pogumno podale proti Lukeju. Ničkolikokrat sem med potjo gor preklinjala kot stari kočijaž, med potjo navzdol pa sem bila vedno zadovoljna s seboj. Rekreacija je imela name vedno tak učinek. Med njo trpim kot hudič, po njej sem polna energije. Ti naši pohodi so mi ostali v lepem spominu, enega pa zagotovo nikoli ne bom pozabila.

Tistega sobotnega jutra sva se na pot podali le dve. Meti in jaz sva se pognali v hrib in vmes neprenehoma čvekali in se naglas smejali. Prišli sva do Trikotne jase, popili malo vode in se pognali naprej. Prvi vzpon je bil za nama, prav tako malo položnejši del poti, nato pa sva se spopadli z novim vzponom. In takrat se je pred nama odvil prizor kot iz filma.

Po hribu navzdol sta pridirjala dva pohodnika. Ljudje moji, kaj takega še nisem videla. Še danes mi ni jasno, kako se nista polomila, a menda je v paniki človek zmožen stvari, ki bi ga drugače ubile. Pridirjala sta po hribu navzdol, palice in nahrbtniki so vihrali okoli njiju, izraz na obrazu pa je dal vedeti, da se nekaj dogaja. Z Meti sva obstali kot vkopani in opazovali prizor. Nič nama ni bilo jasno, saj vzroka za to dirjanje nisva takoj opazili. Nato pa sta se za ovinkom prikazali dve ogromni kravi. Kaj se je dogajalo pred tem, verjetno ne bom nikoli izvedela, a iz nekega razloga sta se kravi podali v dir za pohodnikoma.  Kako so tiste njune tanke nožice preživele to hitrost, mi ni jasno, a teh par sto kil se je z navidezno nadzvočno hitrostjo približevalo.

Ste že kdaj doživeli trenutek, ko veste, da morate nekaj narediti, a se ne morete niti premakniti? No, tako je bilo z nama. Par sekund sva nepremično stali in gledali, nato pa je v notranji bitki zmagal nagon za preživetje. Spustili sva vse, kar sva imeli in vsaka na svojo stran smučišča pobegnili v gozd. Kot v nemem filmu, brez besed in nadvse hitro. Nato sva iza dreves opazovali, kako sta mimo najprej švignila pohodnika, kakšnih 20 metrov za njima pa še kravi. Kmalu so izginili za ovinkom, midve pa sva počasi priplezali iz jarkov. Ko sva prišli k sebi, sva nadaljevali pot. Srečevali sva krave, ki so se mirno pasle in prežvekovale. A midve jim nisva zaupali, vsako sva pozorno opazovali dokler nama ni izginila izpred oči.

Od takrat kravam ne zaupam več. Zahrbtne beštije so to!

P.S.: Prestolonaslednik me je vprašal, o čem bom tokrat pisala. Ko sem rekla, da pišem o kravjem stampedu, je vprašal: “A to je o tistem, ko ste šle na maraton?”

Ubila ga bom 😀