Saj vem, rekli boste, da se samo hvalim s svojim krasnim naraščajem. A Prestolonaslednik ni od muh, kakor vsaka poštena mama pa vsekakor raje pišem o njegovih dosežkih in jih z drugimi primerjam le skozi prizmo uspehov. In to bo zgodba o enem takem dosežku.

Ponovno se bomo preselili v preteklost. V čas, ko je Prestolonaslednik dobil svoj prvi mobitel. Mobitel je bil namenjen temu, da se mi lahko po šoli javi, ali da jaz preverim kje je. Pa saj ni kaj dosti pomagalo, ponavadi je bil nedosegljiv, ali pa ga je imel nastavljenega na tiho in ni slišal zvonenja. Da bi se spomnil, da se mora javiti, je še pri sedemnajstih le iluzija. Pogovor v stilu: “Zakaj se nisi javil?” in odgovor: “Joj, pozabil sem!”, je slišati vse prepogosto. A današnja zgodba ne bo o tem, ampak o velikem tekmovanju.

Lepega dne je prišel Prestolonaslednik po šoli v muzej. Malo sva poklepetala in na vprašanje, zakaj se ni javil, sem izvedela, da nima telefona. Jasno, da me je skoraj kap in sem vrtala in vrtala in končno izvedela celotno zgodbo.

V šoli so se nadobudni mladeniči očitno dolgočasili in kot je za take trenutke značilno, so prišli na nadvse “pametno” idejo. Kaj, če bi šli metati telefone v zrak!? Kdo ga bo višje vrgel? Zanemarimo dejstvo, da so te telefone starši morali kupiti in da ta disciplina ni ravno neki športni dosežek, še manj pa ima opraviti z zdravo pametjo. In so šli meriti svoje sposobnosti. Nikoli nisem izvedela, kdo je dal idejo in koliko jih je tekmovalo. Vem pa, da je Prestolonaslednik zmagal.

Kako to vem? Mobitel je vrgel tako visoko, da še danes čakamo, da pade nazaj na zemljo. In ga ni in ni…

Morda le omenim, da je Prestolonaslednik očitno ocenil, da je poletje prevroče in je šel mobitel metati v senco visoke smreke. Širile so se govorice, da je mobitel obvisel na drevesu, saj je bil v torbici s karabinčkom. A mi govoricam ne verjamemo, mi vemo, da je Prestolonaslednik svetovni prvak v metu v višino. Kraljica Mati pa je neskončno ponosna!