Prestolonaslednik je bil star kakšna tri leta, ko je nekdo zgoraj odločil, da mora preizkusiti moje meje vzdržljivosti. Prestolonaslednik je sicer kar naprej nekaj bolehal in tako sem bila navajena določenih vzorcev obnašanja, da sem že vnaprej kar sama določila diagnozo.  Le redkokdaj sem se zmotila. Če me je ponoči zbudil vrisk, ki mu je sledil dramatičen glasen jok, sem vedela, da je vnetje ušesa. Na pol v snu sva se oblekla, otroka zavila v odejo in v Klaićevo (otroška bolnišnica), ki je bila kakšnih 5 minut vožnje oddaljena od nas, a le ponoči, ko je mesto spalo. Čez dan bi potrebovali seveda veliko več, a Prestolonaslednik je bil praktičen in je oboleval ponoči, s čimer nam je odvzel nekaj ur sna, prihranil pa je pri času vožnje. Ker sem še doma Prestolonasledniku vedno dala zdravilo proti bolečinam, je do bolnice že »ozdravel« in medtem ko sva midva umirala na plastičnih trdih stolih, se je on igral in živahno skakal po čakalnici.

Moja vzdržljivost pa je bila postavljena pred preizkušnjo, ko je Prestolonaslednik dobil pljučnico. Oče Kralj je moral na službeno potovanje in s »pljučnikom« sva ostala sama. A ker ima vrag mlade vedno, ko je to najmanj potrebno, se je zabava šele pričela.  Kraljica Mati sem nič kaj kraljevsko dobila trebušno virozo. Podrobnosti res ne gre opisovati. Priporočala sem se vsem božanstvom, naj me pustijo živeti, saj mora nekdo poskrbeti za otroka. Prestolonaslednik je znan tudi po tem, da ga je tudi med boleznijo težko privezati v posteljo. Pojem mirovanja mu je popolnoma tuj. Ko je imel vročino, je spal. Ko se je zbudil in začel skakati okoli ter zahtevati mojo pozornost, sem kot zakleto dobila vročino jaz in padla v posteljo.

Vse skupaj je seveda močno otežilo dejstvo, da nisem mogla niti do lekarne, niti do trgovine, nikamor, saj nisem bila sposobna niti pošteno skuhati kosila. Na srečo sem v svojem življenju blagoslovljena z dobrimi prijatelji. Ko je pozvonilo na vratih in sem jih le rahlo odprla, je skozi odprtino v stanovanje pogledala roka z vrečo. To je bil moj stik s civilizacijo.

Tako nekako, med »nezavestjo«, upanjem, da se ne bom stegnila v kakšnem kotu in poskusom, da bi otrok bil preskrbljen, je minil teden in oče se je vrnil. Našel je veselega Prestolonaslednika in popolnoma izmozgano babnico. Zgodba pa se še ni končala. Po treh tednih otrokovega okrevanja sva morala na kontrolo k zdravnici. Po pregledu je ugotovila, da mora biti doma še kakšen teden, nato pa bi lahko šel v vrtec. Seveda bi lahko, če ne bi med obiskom zdravnice v čakalnici pobral vodenih koz. In tako sva naslednjih nekaj tednov pasla kozice. A to je že povsem druga zgodba.