Za spremembo se v tej zgodbi pojavljajo novi liki in nove destinacije. Prestolonaslednik je bil vključen le v toliko, da je doma čakal, da se mama vrne s službenega potovanja. S Simono, kolegico, sva se namreč podali na strokovno srečanje hrvaških muzejskih pedagogov z mednarodno udeležbo. Potovanje, ki je zvenelo nadvse resno, pa se je spremenilo v eno samo komedijo in nama ostalo za vedno zapisano v spominu.

Hrvaški kolegi so pripravili zanimivo potovanje, saj se je srečanje odvijalo na krovu trajekta Marko Polo, ki je, mimogrede povedano, kmalu za tem končal na obali Kornatov. Iskreno, glede na vse doživeto, je temu trajektu manjkalo samo še to.

Začelo se je obetavno, čeprav, priznam, sva se v Reki izgubili, a sva se tudi hitro našli. Simona, navajena potovanj s kruzerji, je na tej lupini iskala hladilnik v kabini, kar je izzvalo salve smeha med prisotnimi. Odprta vrata kabine pa so ji uničila še zadnje sanje o luksuznem križarjenju.

Kabina, v kateri sva prebili naslednjih nekaj dni, je bila namreč tako mala, da je morala ena ležati, če se je druga v kabini oblačila, ali počela karkoli drugega. Ko je vstopila v kopalnico in razburjena prišla ven, češ da ni niti tuša, pa je še večji šok doživela, ko sem ji pokazala glavo tuša, ki je brez kakršnegakoli smisla za estetiko ali luksuz visela sredi kopalnice in obljubljala čisto kopalnico po vsakem tuširanju. Kopalnica je bila v bistvu tuš kabina. Medtem ko si pral sebe, si opral še umivalnik, wc školjko, ogledalo in koš za smeti. V glavnem, zabavno!

A vse to se da preživeti, dokler je dobra družba in te je bilo na razpolago res veliko. Izpluli smo iz Rijeke proti Dubrovniku, od tam pa v Bari in nazaj. Obetalo se je torej zanimivo potovanje in ogledovanje mest, v katerih smo pristali. Da bi bilo bolj zanimivo, pa je poskrbela kar moja sodelavka.

Ko smo prispeli v Bari, so nas organizatorji zbasali na avtobus in šli smo na ogled okolice. Nekaj lepih mestec (med njimi moj najljubši Alberobello), nekaj cerkvic, malo hrane in nazaj na avtobus. Simona, ki je imela čez majico oblečeno belo jopico (nikoli je ne bom pozabila!!!), se je odločila, da ji je vroče in da mora jopico sleči. Kot se to ponavadi zgodi, se zadrga ni dala kar tako in postala je živčna. Simona, namreč. Kot vedno, je ignorirala moj nasvet, naj jopico potegne kar čez glavo in vztrajala pri svoji nameri. Zadrgo je vlekla gor in dol, gor in dol, dokler ni košček kovinske zadrge popustil, se odlomil in skočil v… njeno oko. Norišnica, vam povem!

Ker je vztrajala, da nje italijanski zdravniki že ne bodo gledali, smo se vkrcali na ladjo in se napotili nazaj proti hrvaški obali. A sreča nam ni bila naklonjena, ponoči se je dvignila nevihta in načrtovana slavnostna večerja s kapitanom se je za udeležence spremenila v nočno moro. Simona je tako ali tako že trpela s prevezo na očesu (če se lahko tako reče robčku, ki si ga je preložila in stlačila za očala), drugi povabljenci pa so trpeli še bolj. Tisti, ki ne prenašate morskih valov, boste razumeli zakaj. Eden po eden so vstajali in odhajali od miz. Njihovi zeleni obrazi z mučnim izrazom se niso več vrnili, v jedilnici pa smo tako ostali le še kapitan in njegova ekipa, Simona, Mila in jaz. Vesela družba!

Kapitan je Simoni predlagal, da ji tujka iz očesa potegne kar on, saj ima (!) izpit iz prve pomoči. Ko je začel nerodno kopati po očesu, ga je hladno zavrnila, klici posadke, če je na krovu kakšen zdravnik, pa so bili tudi neuspešni. Košček zadrge se je torej v očesu podal na pot proti Dubrovniku. Po Simoninem načrtu naj bi šel vse do Maribora, kar se seveda ni zgodilo.

Tisto noč sva slabo spali. Ne le zaradi postelj, tudi ne zaradi zadrge, predvsem zaradi tega, ker je po ladji odmevalo trpljenje naših sopotnikov. Nikoli še nisem slišala toliko različnih intonacij obračanja želodca istočasno…

Nadaljevanje sledi!