Včeraj sva se s Prestolonaslednikom oglasila na obiskih pri moji sestri in njeni družini. Popili smo kakšen špricar (preveč) in debata se je razvnela. Debata o resnici iz ust našega podmladka. O edini resnici, ki me nasmeji, pa če je še tako kruta.

Naj se pohvalim, da sva se s Prestolonaslednikom podala v planine. To počneva že tri leta, saj se je lepega dne domislil, da so edine sprejemljive počitnice z mamo tiste, ki vključujejo obilno znojenje in grizenje kolen navkreber. Ko se Prestolonaslednik nekaj odloči, se nima smisla upirati. Sicer pa sem si sama kriva, saj sem ga vprašala, kako bi želel preživeti skupen dopust. Boljša Polovica jo odnese veliko bolje kot jaz. Medtem ko midva osvajava vrhove, uživa v namestitvi ob Blejskem jezeru, počiva in ob najini vrnitvi skuha kosilo.

Letos je bil cilj Triglav. Priplezala sem do Kredarice, se povzpela za več kot 1500 m nadmorske višine in ob pogledu na mali Triglav odpovedala sodelovanje. Visenje na klinih in strah pred višino je enostavno nemogoče spojiti v zadovoljstvo moje malenkosti. Naslednjič bom zagotovo šla do vrha, prepričana sem! A tudi dejstvo, da sem kljub svojim oblinam in ne ravno preveč zavidljivi kondiciji priplezala na 2515 m nadmorske višine, je hvalevredno in ponosna sem nase. Velika zahvala pa gre vodiču Roku, ki je ubiral moj tempo in z neverjetno potrpežljivostjo z menoj počasi premagoval vzpetino za vzpetino.

Prestolonaslednik se je raje pridružil mlajšemu delu vesele družbe. V njej je bilo pet Švedov in Way iz Hongkonga. Dejansko se je kasneje izkazalo, da je njegovo pravo ime Ray, očitno mu je težave povzročala izgovorjava črke R. Tako ali tako nihče ni razumel, kaj govori, pa vendar se je z nami več kot očitno super zabaval. Mladina je po hribu gor odbrzela, z Rokom pa sva počasi, a sigurno prispela v Triglavski dom na Kredarici.

Navdušenje ob mojem prihodu je bilo več kot očitno. Dočakale so me čestitke, rokovanje, trepljanje po ramenih, pogledi polni odobravanja in vzkliki. Seveda sem se dobro počutila. Tudi poklicni najstnik – Prestolonaslednik – je ob steklenici brezalkoholnega Radlerja poudaril, da je zelo ponosen name in povedal, da je name ponosna cela družba! Kdo? Kaj? Zakaj? Zakaj pa so ljudje, s katerimi dejansko nisem niti pošteno spregovorila, tako zelo ponosni name? “Saj veš”, je rekel Prestolonaslednik, “tudi oni vidijo, da nisi več sveža kot jutranja rosa!”

Če se ne bi do solz nasmejala, bi mu zagotovo prilepila kakšno okoli ušes. A vražje iskrice, ki se mu ob takih izjavah zasvetijo v očeh, jasno pokažejo, da v sebi umira od navdušenja, ker mi jo je lepo podkuril. In takšni boji, podprti s podedovanim smislom za humor, se med nama bijejo že leta in leta. A zadel je žebljico na glavico. Naj se počutim še tako mlado (in zagotovo se), sem bila v tej družbi le MAMA, pa čeprav Kraljica Mati. In marsikomu bi dejansko tudi lahko bila mama. V njihovih očeh sem bila starejša občanka in pika!

Resnica lahko piči, a te lahko tudi dodobra nasmeji. Ob moji pripovedi je podobno izkušnjo včeraj z nami delila tudi moja sestra. Ko je mlajšega nečaka poskušala napeljati na to, da bi rekel, da ima ati veliko zadnjico, je ta navihano zaključil: “Jaz imam malo rito. Ati ima velko rito. Mama ima najbolj vekito rito.”

Naj živijo starejši občani in velike zadnjice!