Obstajajo ljudje, katerih neustrašnost je zavidanja vredna. Taki ljudje se podajajo po neznanih poteh in pogumno raziskujejo neznana področja. Izzivajo čudenje svoje okolice in si zaslužijo spoštovanje vseh, ki spremljajo njihove dosežke. Med njih sodi tudi Boljša Polovica.

Sama sodim med ljubitelje Istre, kamnitih plaž in kotičkov, ki jih ne poznajo vsi. Boljša Polovica je svoje otroštvo preživela na obali Sukošana, mesteca ob Zadru. Neskončne ravne plaže, na katerih se ljudje obračajo kot sardine v konzervi, saj jih k temu sili neznosna gneča. »Dječji raj«, na katerega prisega, je v bistvu neskončno peščeno morsko dno, ki skriva številne zaklade. Tako vsaj trdi Boljša Polovica. Jaz isto zadevo doživljam kot nadlego, saj imam vedno polne kopalke peska, da o drugih skritih kotičkih, iz katerih še en teden brskam pesek, sploh ne govorim. A zagotovo ima vsak kraj, v katerega se vedno rad vrača in Sukošan je njen raj na zemlji.

Morda temu botruje dejstvo, da se lahko tukaj tudi s srcem in dušo posveti adrenalinskemu potapljanju v globokih vodah. To je izjemno zahteven šport, za katerega je trenirala leta in leta. In ker me je letos uspela zvleči sem, sem bila lahko danes priča njenim podvigom.

V bistvu se je njen podvig začel že včeraj, ko sva v Zagrebu morali nujno v trgovino s športno opremo. Potrebno je bilo nabaviti masko in ni vsaka maska dovolj dobra. Ko je bila maska zadovoljivih karakteristik nabavljena, sva krenili proti morju. O poti ne bi razpredala, ker se še ni zgodilo, da jaz poti ne bi prespala in se zbudim kvečjemu za wc in kavo ob poti. Tako je bilo tudi včeraj, a danes sem bila priča podvigu, ki si zasluži, da se ga ovekoveči na blogu. 

Naj povem, da se Boljša Polovica boji globokega morja. Zaradi tega tudi ni pretirana ljubiteljica Istre, saj se po njenem prepričanju tam morsko dno spusti za najmanj 100 m globine že 10 m od obale. V Sukošanu je zadeva drugačna. Plavaš, plavaš, plavaš in naenkrat s koleni povlečeš po pesku. V taki vodi se pogumno predaja potapljanju in iskanju politirk.

Ne vprašajte me, kaj so politirke, ker nimam pojma. Jasno mi je, da so školjke in v megli se spominjam nekih školjk, ki jih je v preteklosti že izvlekla iz teh nevarnih morskih globočin, a verjetno sem bila zaradi njenih drznih podvigov vedno v takšnem strahu za njeno življenje, da sem jih pozabila. Danes sem upala, da bom videla kakšno, a je za potapljanje izbrala napačen čas. Ko se milijon turistov spodi po tem peščenem dnu, je morje ob koncu dneva čisto motno in še tako dober potapljač ne vidi dobro. A to ni preprečilo, da se ne bi vrgla na delo. Plavala je, vsake toliko izginila v globinah, jaz pa sem ob njej stala do kolen v vodi in umirala od strahu. Ali jo bom še kdaj videla???

Vsakič, ko je splavala ven, mi je z roko, brez da bi izpustila glas, nakazala, da greva še globlje, še dalje, neustrašno, do pasu!! Na koncu se je morala vdati. Poskusiti bo potrebno jutri. Zgodaj zjutraj, ko se horde turistov še ne bodo zapodile v njen potapljaški raj.

Aja, nisem povedala. Danes mi je končno zaupala, zakaj se boji globokih voda. To ni strah pred morskimi psi ali drugimi pošastmi, kot sem bila dolgo prepričana. Že od malih nog se boji, da se bo iz morja dvignila podmornica Rdeči oktober.

WTF???