Prepričana sem, da ste opazili, da v moji pisariji zadnje čase ni zaznati Prestolonaslednika. Ne, nisem se ga odrekla, tudi od doma ga nisem nagnala. Prestolonaslednik z očetom uživa v po-taborniškem, moško zaznamovanem poletju. In prav je tako. Še nekaj dni in bo doma, še pred tem pa me Boljša Polovica pelje na morje. Bliža se namreč pomemben dan. Obletnica poroke.

Čeprav sem po ločitvi prisegala, da se NIKOLI več ne bom poročila, sem ta zarečeni kruh z veseljem pojedla. Moje odločitve ni bilo mogoče pripisati slabi prvi izkušnji, saj sem tako prvič kot drugič dobro in pametno izbrala. Pač se mi ni zdelo, da je zakon potreben, da bi lahko bil z nekom srečen. In v to še vedno verjamem. V zakon me je drugič ob ljubezni povedla tudi modrost in praktičnost. Boljša Polovica se sedaj zagotovo zmrduje, a tudi ona ve, da je bilo tako. Ne želim se znajti v situaciji, da ne morem biti z Boljšo Polovico, če se kaj zgodi. Eni ali drugi.

Če sem prvič v zakon stopila polna idealizma in iluzij, s klasično poroko, ki je bila namenjena bolj gostom kot najinim željam, sem v drugo s poroko zaobšla vse “morava” in “od naju se pričakuje”. Če sem se kljub svojim prejšnjim prepričanjem odločila za ta korak, sem želela, da je to NAJIN dan, ki lahko vključuje druge (ni pa nujno). In še to le tiste, ki jih imava radi in ki imajo radi naju in naju brezpogojno podpirajo v najini odločitvi. Za naju in za Prestolonaslednika. Ker smo družina.

Ne bi pisala o tem, kako dolgo je trajalo, da sem si priznala, da sem zaljubljena v Boljšo Polovico in da je to moja usoda. Da se ne morem in nočem več upirati in si zatiskati oči pred dejstvi. Prav tako raje ne bi pisala o tem, kako grozno suhoparno in nerodno, z veliko preveč analize in čvekanja, sem Boljšo Polovico zaprosila. Pisala pa bi o porokah in cirkusu, ki jih obkroža. Nehote večkrat pomislim, ali bi se prvi zakon končal drugače, če bi v vseh situacijah, tudi ob poroki, oba prisluhnila nama in najinim željam, ne pa tistemu, kar sva mislila, da svet pričakuje od naju in se spodobi. Zato se v drugo nisem hotela znajti v enaki situaciji. Zato sva se pogovarjali, načrtovali in izvedli tako, da je bilo dobro za naju.

Obdali sva se s prijatelji in sorodnike se je dalo našteti na prste. Z nama so bili le tisti, ki sva si jih želeli videti in z njima deliti ta trenutek. Vse sva odpeljali v Istro, ker sva si to želeli, in nam privoščili vikend med oljkami in lavando, ob bazenu in pod soncem. Družili smo se, skupaj jedli, skupaj smo se kopali, skupaj smejali in pili jutranjo kavo. Skupaj okrasili, skupaj umirali od smeha in brisali solze med obredom. Skupaj smo le nekaj minut po obredu skočili v bazen in skupaj komaj čakali na dobrote, ki so jih moški pripravljali na roštilju. Tudi fotografije sva dovolili narediti le trem prijateljem, ki so bili v tem z dušo in srcem. Bili smo sproščeni, brez šrang, brez vožnje do matičarja (ker je ta kar prišel k nam), brez procesij in radovednih obrazov, brez oblek, ki bi nas ovirale in brez visokih pet. Brez finih restavracij, brez okrašenih avtomobilov, brez “šrange”, brez napornega urnika. Brez kraje neveste, brez neskončnih fotografiranj…

Boljša Polovica, Prestolonaslednik in jaz. Prijatelji in družina. Sonce, škržati, voda. Matičar z odličnim smislom za humor. Smeh, smeh, smeh. In ljubezen!

Prva obletnica se bliža in ni mi še žal. To je menda dober znak! 🙂