Včeraj sem stala pred omaro in premlevala, kaj za vraga naj si oblečem!? Nekako se je nekdo spomnil, da bi lahko bila članica komisije za izbor “naj” leta. In če sem že med predlaganimi z lahkoto izbrala moje favorite, pa se je veliko hujši boj bil pred mojo veliko, iz svetlega lesa narejeno, v Ikei kupljeno, omaro. Kljub temu, da je nabasana, imam pred vsako prireditvijo težave. In ker moja služba od mene zahteva veliko javnih nastopov, se mi zdi, da bi morala samo za nakup garderobe dobit še dodatek k plači. Tako pa sem odvisna od sposobnosti kombinacije in moje drage Vesne, ki iz krpe naredi vrhunsko oblačilo.

A to ne bo roman o moji omari, saj si eventualno zasluži le kakšen odstavek. Hotela sem povedati, da sem se na FB in v živo znašla v vrtincu nagrad za “to in ono” leta. Pač, december je in potegniti je potrebno črto pod tem letom ter nagraditi vse zaslužne. Zato sem tudi jaz naredila izbor mojih osebnosti leta in se odločila, da ga bom javno objavila. Zato, da moji izbranci ne utonejo v pozabo in da ne ostanejo skriti v omari. Ker si zaslužijo vsaj malo pozornosti in hvale.

Bančnica leta: Moja osebna bančnica, ker me prenaša. Ste imeli kdaj stranko, ki se vsega spomni v zadnjem trenutku in potem pričakuje čudeže? No, to bi bila jaz. In kljub temu moja osebna bančnica vse to preživi z nasmehom na ustnicah in takoj uredi vse moje bančne zmede in zadrege. Priznam, da jo zaradi močnih živcev res občudujem.

Finančnik leta: Prestolonaslednik. Ni potrebno dosti pojasnjevati. Že zdavnaj je uveljavil svojo filozofijo: NIKOLI NE TROŠI LASTNEGA DENARJA! S tem je moje videnje financ in porabe postavil na realna tla in moje življenje v temeljih spremenil.

Sodelavka leta: Ženska, ki pogumno sedi nadstropje pod mano in vzdrži vse, kar ji naložim. Brez strahu mi kdaj tudi oporeka, čeprav vsi vedo, da ima šef vedno prav. Modro me preusmeri na pravo pot, če skrenem, čeprav vsi vedo, da je šefova pot zakon.

Sestra leta: Tukaj je vsako leto odločitev res enostavna, saj imam le eno sestro. Letos zmaga, ker je postregla s preštevilnimi dobrimi kosili, predvsem pa obljublja, da bodo v bližnji prihodnosti zgradili bazen in moramo ostati v dobrih odnosih. Čakam le še Bujto repo in Matevža, kar že dolgo obljublja.

Prijatelj/ica leta: V tej kategoriji nagrado delimo med pet prijateljic in enega prijatelja. Saj bi povedala, s kom “sma si bla/bli” najbolj, ampak ni me toliko v hlačah, da bi si to upala. Zato bom nagrado razdelila, nazdravili bomo in v hiši bo mir.

Najstnik leta: Prestolonaslednik. Saj sploh ni bilo dvoma. Hormonsko predoziran, glasbeno nadarjen, v planinarstvo usmerjen geek, ki skrbi, da je naš dom poln smeha in zabave (njegove ljubeče strani v času najstništva ne omenjamo). Avtor Spomenika mami, s čimer se je zapisal v Antologijo sodobne slovenske umetnosti, samooklicani predsednik stanovanja, blefer brez primere.

In na koncu še OSEBNOST IN DOBROTNICA leta: Boljša Polovica. Ko so nas v času šolanja kar naprej spraševali, kdo so naši vzorniki, sem med prvimi vedno omenjala mojo mamo. Sedaj je v mojem življenju to vlogo prevzela BP. Verjetno me bo namahala, a moram povedati, zakaj je moja junakinja. Ne le zato, ker me prenaša, kar je verjetno nadvse naporna služba.

Boljša Polovica je najboljša oseba, kar jih poznam. Še srajco bi si strgala s hrbta, če bi menila, da bo to komu rešilo življenje. Ne joče le ob filmih, razjoče se tudi nad žalostnimi usodami soljudi. In da ne ostane pri jokanju, da od sebe vse, kar lahko. Najbolj se me dotakne dejstvo, da vsakič strogo zabiča, da nihče ne sme omenjati njenega imena. Iz leta v leto jo opazujem, kako daje, ob tem pa nikoli nič ne pričakuje in ostaja anonimna. Daje veliko, daje tiho, ob tem pa bi nahranila, oblekla in preskrbela vse, ki pomoč potrebujejo. Zame je pojem dobrote. /Ob tem ne gre omenjati, da mene kar naprej nekaj sekira, nekje mora očitno  izbiti na plan tudi ta njena “žlehtna” stran./

Dejstvo, da sem jaz še pri hiši, gre pripisati le temu, da me nihče noče. Drugače bi bila verjetno že podarjena. Zadnjič smo skoraj ostali brez psa. Da smo se lahko podali na pot v Anglijo, smo skrb za Sancha namreč prepustili prijateljici in njeni družini. Razvila se je takšna medsebojna ljubezen, da je bilo ob Sanchovi vrnitvi domov tudi nekaj pretočenih solza. Boljša Polovica je imela tako slabo vest, da bi menda psa skoraj vrnila varuhom. Le s težavo sem jo umirila in pesjanar še sedaj zaseda svoje častno mesto sredi domače postelje.

P.S.: Za podelitev dveh častnih nagrad si je Prestolonaslednik omislil novo moško obleko, s tem pa naredil gnečo v lastni omari. Vam povem, prireditve, podelitve in vse vrste javni nastopi močno obremenjujejo naš omarni fond.